Prelepa je pomlad, ko cvetja Po zemljah se razsiplje kras; Vesela doha je poletja Zoreča nam na njivi klas;
A lepša od pomladi, leta Osoda zdi se mi jeseni; Pač njej se cvetje ne razcveta. Ni dan jej solnca žar ognjeni,
A doba cvetja je minljiva, Vihar poletju je gospod, Jesen je mirna, darežljiva In mir in sreča je povsod!
,Uživaj!’ nam veli smeje, ,Pokoplji sanje, burne strasti!‘ In le prerado nje oblasti Poda nam trudno se srce!
In ako hočeš jej tožiti, Da že obleta se drevo, Da ptice hočejo oditi, Da mrzlo veje raz goro,
Drevo ti srčno se nasmeja In jabelko spusti mu veja, Je vrže tebi v naročaj: ,Kaj tožiš, nevede zakaj?
,Al’ lepši ni moj zlati sad, ,Ko kratko cvetje na pomlad? ,Al’ kdaj poletje ti žareče ,Rodilo tolikaj je sreče?’ –
Zakaj minulo, Bože večni, Ni meni na pomlad življenje, V nedolžnih letih, dobi srečni! Okusil zdaj sem strast, želenje;
Srce pomiriti se noče, Še čuti, še mi bije vroče; Oj, pusti zdaj me še na sveti, Jeseni daj sadu mi zreti!
Gorje pa, komur ni pomlad Veselega rodila cvetja, In komur gorki čas poletja Dozoril ni pomladnih nad,
Jeseni revno mu srce Je pusto, nemo, osamljeno; Kesanje mu rodi gorje, Poji ga s tugo ostrupljeno! –
Grajščaka lepa hči bledi, Z bridkostjo dušo si napaja, Saj več do nje o polnoči Junak ljubljenec ne dohaja;
,Odšel je, ni si vzel slovesa,‘ Otožno deva šepeta In tiha solza iz očesa Olajša težo jej srca;
Za strune prime, da glasovi Jej žalost preženo morečo, Saj dali petje so bogovi, Da lajša dušo nam trpečo:
,Padla slanica je bela ,Na gredice, na cvetice, ,Polomila jim glavice, ,Z belim prtom jih odela;‘
,Cvetke ve, pod snegom speče, ,Le spavajte, le sanjajte, ,Rajske vigredi čakajte, ,Vam ž njo čas se vrne sreče;’
,A če nas zagrne zima, ,Srca nade sneg zapade, ,Ž nimi srečo, mir ukrade, ,Nikdar zima konca nima!’ –
Glasovi se gube počasi, Že noč je legla na krajine, A hujše še ob takem časi Probuja tuga nam spomine;
Kar davno že je pokopano, Z močjo se probudi neznano, Molčeča noč in domišljija Nam žolča novega nalija. –
A sluš! Kdo stopa? Zdaj korak Pod njeno okno prihiti, Pod oknom obstoji junak In „Milena!" se glas glasi,
Oj glas, ki z neumljivo silo Vse čute strese jej srca, Pozabljeno je, kar je bilo, Sedanjosti se vsa poda,
In vendar, kaj srce jej čuti, Al’ žalost jej in tugo sluti? Skrbi zbeže v trenutku sreče, Ak’ drago bitje se objema,
Oko le govori žareče, Al’ usta so v objetji nema. – ,Ne prašam, ljubi, kam vodila ,Od mene pot te je po sveti;
,A mojim solzam ni števila, ,Izdihov moč ni bilo šteti, ,Kar ni imelo te srce; ,A zdaj ostaneš tu pri meni,
,Da nama v sreči nekaljeni ,Ljubezni dnevi se vrste.’ – „Zastonj! Med naji segla, deva, „Osoda s trdo je roko,
„Proč tira me življenja reva, „Od tebe vzet‘ mi je slovo; „Podrto vse je, kar sanjalo „Mi v zlatih sanjah je srce;
„Preteklosti sem zagrinjalo „Odgrnil, gledal sem gorje!“ – ,Glasove čujem, a neznano ,Je duhu, kaj mi govoriš;
,Le srcu britko sekaš rano, ,Iz nova žalost mi budiš.’ – „Nikar spoznati se ne trudi, „Kar prošlosti ti brezdno krije,
„Dnu brezdna spavajo harpije, „Gorje, harpij nikar ne budi!“ – ,Pri tebi, česa bi se bala? ,In vendar, ljubi, vedno v dvomu,
,Že večkrat, glej, premišljevala, ,O rodu tvojem sem in domu; ,Zdaj tajnost tvojih besedi ,Popolnoma neznanih meni,
,Oživlja zopet mi skrbi, ,Skrbi in dvombe mi preženi.’ – „Po polji glej, kjer bela Sava „Po zjedeni se strugi vije,
„Megla zdaj polje, reko krije, „Med meglo vas lesena spava, „Tam koča je uboga, mala, „– V njej meni zibelka je stala!“ –
,Da ti si kmet!’ iz vil se plah Devici je iz prsi klic, Očesa plamen, barva lic Jej kaže srca srd in strah;
,Da ti si kmet!’ – bolj tiho pravi, ,Saj ne verujem ti besedi; ,Drugačen si, ko rod, ki v bedi ,Se plazi suženj po nižavi.’ –
„Slabotno dete mladih let „Zanesla žalostna osoda „Iz doma me je v tuji svet; „Med krogom drugega sem roda
„Preživel zlate dni mladosti; „Ne prašaj me, zakaj, kako; „Ne budi v novo mi bridkosti, „Spomine pusti, da zamro.“ –
,In kmet se drznil si ljubiti ,In meni varati srce; ,In krokar hotel je gnjezditi ,Kot silni orel vrh gore;
,A zapeljana jaz udala ,Srce le sužnjemu sem kmetu, ,Gorje, da kdaj sem te poznala, ,Da kje sošla sva se na svetu.’ –
„Ne dalje! Kadar pevec poje „Junaška dela med Uskoki „Opeva tud’ junaštvo moje! „Oholi Mletci so svedoki,
„Kak’ seče vrage mi desnica „In marsiktera udovica „Je sredi Turčije globoke „Obupno bele vila roke
„In bridko mojo sabljo klela, „Ki jej zaročenca je vzela! – „Počakaj, da izrečem, deva! „Poslušaj, med teboj in mano
„Globoko, grozno brezdno zeva; „Kaj krije, tebi je neznano, „A varen most te vodi čeznj „In mostu je ime – ljubezen!“
,Da jaz bi mogla še ljubiti, ,Da mi srce pozabi vsega! ,Gorje, da do trenutka tega ,Še znal si dušo mi motiti!
,Do mene več te pot ne vodi, ,Gospodu suženj ni enak, ,In jaz in ti, različna vsak ,Življenja dalje pota hodi!’ –
Bolestno njemu se izvil Iz prsi je izdih težak; Tako pod težo zimskih sil Zajekne gore dob krepak!
A molčal je in le sopenje Kazalo duše je trpljenje, Čez dolgo časa spet povzame „Lahko se marsikaj izreče,
„A dostikrat do tihe jame „Prenagla nas beseda peče; „Kesanje nam skeleče želo „Strupeno v prsi zasadi,
„Srce obupno nam ječi, „A samo je tako hotelo!“ – ,Pač samo bo srce nosilo, ,Kar samo si je izvolilo.
,Na veke bodi pokopano, ,Kar mrtvi noči le je znano, ,Da jaz sem sužnjo kri ljubila; ,Sramote noč ne bo odkrila,
,A upam pač, da se s teboj ,Sem zadnjič videla nocoj!’ – Ni rekel k temu on ničesa; A grozen smeh se mu hripavo
Razstegnil daleč je v daljavo, Pretresel ude njej telesa In strdil je po žilah kri; Tako se grozno krohota
Peklenski duh, če pogubi, Če njemu v sužnjost se poda Nedolžna prej in blaga duša; Ker večne muke sam okuša
Na vekomaj je up izgubil, Nedolžne duše mu propast, Če njo s seboj je vred pogubil, Edina je peklenska slast! –
Steza ovinkov polna vije Navzdol od sivega se grada, Na njo jesensko ivje pada In listje jo zvenelo krije;
Mladenča po stezici glej, Kako hiti, naprej, naprej! Al’ straši noč ga in temina, Al’ tira sila ga spomina?
Pač ni junak poznal strahu, Že davno mu steza je znana; Zastonj pa išče si miru, Komur je v srce smrt zavdana!
Cookies on Poetry Cove