Oj krasna si poletna noč! Polje duhti in gaj molči, Čez prod in pesek val šumi, Bodi po logu jeke moč;
Čez skale divji tok divja, Srebrne pene mu v pozdrave Prše do lune na višave; In lune luč zatrepeta,
Spusti na jasne se valove, Zašije na polje duhteče, Razlije v loge se molčeče In probudi noči duhove!
Molčeči oživi se les, Duhovi mraka vstajajo, Roke si v raj podajajo, Zaplešejo si jasen ples;
Se zibljejo, spreminjajo, Se gibljejo, izginjajo, Zdaj temne skrijejo jih veje, A kmali svitlo in svitleje
Po jasnem zraku se drve, Si žarkov luninih love, Na žarkih skozi noč jahaje Spuste čez polja se in gaje. –
Sred’ gaja na večer glasile Slavulju tožbe so se mile, Da ni mu ljuba več udana, O njemu da mrje srce,
Da zamori ga britka rana! A noč na gaj je, na vrhe Razlila mirne lune kras, Zatisnil slavulj je oko,
Umolknil mu težeči glas; Duhovi nočni pa lahno Ko cefir, ko izdih lehak Priplavajo skoz tihi zrak
In dihajo mu sanje, mir, Da tužno srce ne zamre, Ne vsahne zlatih pesmi vir. – Naprej ponočna pot jim gre;
Ob bregu reke si igrajo, Srebrnih pen si nalove, Čez ravno polje zamigljajo In z roso cvetke porose,
Da kadar jutro pride zlato In zora dan oznani nov, Jih krasi biserje bogato, Ki dar ponočnih je duhov. –
Ob reki mirna koča skriva Se v senci lipovih dreves; Roj zračnih vije se teles Do koče; v njej junak počiva,
Junak v cvetu mladih let; Kaj kažejo noči mu sanje? Al’ kažejo mu kras deklet, Al’ kažejo mu dni nekdanje,
Ko prost tu rod je stanoval, Sam vero, zakon si dajal? Kdo ve, kaj sanja duh njegov! K ležišču splava zbor duhov
In krog in krog se razvrsti, Mladenču temne zgodbe pravi O bojih, o minuli slavi, O revi, solzah groznih dni,
Da, kadar mu zasvita zora, Za zoro član mu priti mora, Ohrani britki si spomin Trpečega plemena sin –
Meglam pod sivim plaščem skrite Molčale so gora višine, Raz nje pa v tihe se doline Metale vode so srdite;
Na goro roj duhov se vije, Saj gora krasna čuda krije: Zakladi pod goro leže, O njih človeški rod ne ve,
Noči duhovom le so znani In varno gore škrat jih hrani, Le gorskega potoka val Skrivaj o njih nam žubori; –
Zakaj pa roj duhov obstal, Zatrepetal je? – Več ga ni! – Sovražen je duhovom dan, Neljub jim ognja svit pekoč,
A raz goro čez polje, plan Odseval ogenj je skoz noč! Prenočil plašen še pastir Nikdar na gorski ni samoti,
Kdo čuje, ko povsod je mir, Tu v mrtvi, žalostni pustoti? Skalovje živi ogenj liže, Odseva od globine črne,
Osveti zdaj in zdaj zagrne, Kar dalje mu je, kar mu bliže. Pri ognji pa sloni junak, Na skalo glavo si naslanja,
Molčeči skali sam enak; Al’ spava, al’ budi, al’ sanja? Al’ je begun, da tu se plazi, Da dom skalovje mu je gor?
Je ropar, da preži in pazi In potniku preti umor? Pogorja ni predrzni sin, Obleka, noša tujca kaže;
A tudi polja ne trpin, Ak’ puška v roci mu ne laže, Saj prosta tužna ni ravan Orožja več jej svit ni znan.
Zdaj ognja svit zaplapola, Tema za kratek čas izgine, Mladenča ti oko spozna, Spozna, kaj skrivajo pečine;
Konjar je, ki je brez slovesa Zapustil grad in grajsko hčer, Mladenič, ki je na večer Na vasi gost neznan bil plesa!
A tam pod skalo v skriti jami Mu vernih drugov roj počiva, Skalovje varno jih zakriva, Miru jim hladna noč ne drami.
Odkod? Zastonj ti je prašanje! Odgovor je noči molčanje; Da skala more govoriti, Skrivnost bi mogla ti odkriti,
A skala, gora, noč molči, Skoz noč pa ogenj se žari. Od ognja proč se v temni les Roj nočnih je drvil teles
In ni kraj ognja v slikah živih Mladenču dihal sanj varljivih; Objel ga ni ponočni mir. A kaj do sanj nam, kaj do mira,
Če v lastnem srcu nam izvira Ljubezni in veselja vir! Junak budi, srce pa v last Mamečim sanjam se podaja,
Z razkošja strupom se napaja, Ljubezni pije vročo slast; Saj snubil ljubico s poljubi Je lepo devo, grajsko hčer,
Kaj mar mu sile, kaj over, Kaj mar, če sreča ga pogubi! Potok se metal je šumeč Čez skale in rosil cvetlice,
Poljubljal ljube si družice, Jim šepetal navzdol bežeč Je pravljice o sinjem morji, O lepih deklicah morja,
O bliskih temnega neba, O trdih skalah na pogorji, Jim pravil o vabeči nadi, Ki v ravno polje žene ga,
Sanjala je narava vsa, Ž njo sanjal tud’ junak je mladi. Tako zamisli se nam duh In trupla oprosti se teže,
Ubogi svet ga več ne veže In slep nam vid in gluh je sluh; Življenje svoje duh živi In svojemu le bitstvu služi
In večnost in sedanjost druži, – A truplo čaka in molči, Da duh ubegli se povrne, Pusti nebo, neba višave,
Da last je zopet zemlje črne In s truplom spet deli težave! A duh nerad pusti nebesa, Boji se zemlje, trupla teže!
A kadar zopet ž njim se zveže, Zgano se udje nam telesa In mrzel preleti nas pot, – Pač večnih rajev duh si stvari,
A tuga tu nam gospodari In sužnji zemskih smo temot! – Tako mladenču je sanjalo Srce in stvarilo mu raje,
Al’ ognja zadnjo, iskro malo Odnesel veter je igraje; Zdaj sove vik se oglasi, Iz lesa od gora odmeva;
Junak iz sanj se probudi, Že noč, temina ga odeva!
Cookies on Poetry Cove