III. Konjar.

Na strmi grad dojezdil je Neznan mladenič drugi dan, Po noši boren kmet poljan, A vendar kmet nikakor ne;

Kako ponosno mu je lice, Oko ognjeno mu žari In mirno krepka moč desnice Konjiča iskrega kroti.

Čas bojev bil je, čas viharen, Po zemlji dušman je divjal; Ni borna koča, grad ni varen, Da meč bi ju ne varoval;

In dobro dožel bil je vsak, Kdor bil za boj je čvrst junak; Mladenča je sprejel gospod Prašaje ne: kdo si, odkod?

In kmali vestno in marljivo Mu konj ponosnih čredo živo Mladenič je oskrboval In verno mu in skrbno služil:

O tih, samoten je ostal, Z nobenim ni se dragom družil. – – Iz grada čez ravan zeleno Je zrla lepa grajska hči;

A polja cvet je vabil ni, Oko blodeče, izgubljeno Lepote gledalo ni kraja, S spomini dušo si napaja

In ustno tiho šepeta: „Zvečer ob Savi prvič lice, „Poljubil je junak device, „Kdo bil je? Bog na nebu zna!

„Odnesla tiha ga je noč!“ – Pod gradom memo pa pojoč Prijezdil novi je konjar; Zakaj omolknila je deva,

Kaj rudečice božji žar Deviško lice spreleteva? Konjar na okno se ozre, Na oknu več device ni,

A pesem njemu se zglasi In pesem trdi zid prodre: Široko ravno je polje, Visoke strme so gore;

Na polji kliče sestrica Raz goro bratca svojega: „Oj čuješ, bratec, sred’ polja „Sestrica kolo ti ravna;

„Dozvala sem junake vse, „Le tebe, mili bratec, ne! „Si zlomil sabljico britko, „Si konjič zlomil je nogo?“ –

Sestrici bratec govori: ,Konjiču, sablji zlega ni, ,A zlo je bratcu tvojemu, ,A zlo je srcu mojemu;

,Jaz konj’ča brzega brzdam ,In z zlatim sedlom ga sedlam, ,Da sivo goro popustim, ,S teboj se v kolo uvrstim;

,A srce, meni gospodar ,Junaku mi veli: nikar! ,Odjezditi mi ne pusti’ Mi toži britko in ječi:

„Vrh gore rožica cvete, „Krasneja, kakor druge vse; „če v ravno jezdiva polje, „Pa mene zamori gorje,

„Ker več ne vidim rožice, „Ki meni je na zemlji vse!“ – Po grajskem vrtu se šetala Je lepa deva na večer,

Narava sanje je sanjala, Glasu ni druzega nikjer, A vendar skrbno in boječe Po vrtu nosi jo korak,

Srce želi jej in trepeče, Da tihi razodel bi mrak. Kar njej je z nezmagljivo silo Mladostno dušo premamilo.

Visoko k nebu velikani Se temnih dvigajo dreves, Iz njih pa tih šepet peres O sreči šepeta neznani,

Uho jej mil prevzame glas: „Te strah noči ni in samije?“ Trepeči devi pa čez pas Junaška desna se ovije; –

Potihnil šum je po vrheh, Omolknila so vej peresa Časte z molčanjem srečo dveh, Ki tukaj našla sta nebesa!

Le sladka noč poljube vroče, Izdihe mogla bi odkriti, A noč ne more govoriti, In, ak’ bi mogla, vem, da noče!

Narava, bodi mi češčena! Tud’ jaz sem nekdaj te poznal, S teboj mi duh se radoval, Je sreča klila nekaljena;

A zdaj le temno sluti duša Še srečo, sanje prošlih dni; Zastonj si ponoviti skuša, Kar nikdar več ne oživi!

,Oditi moram! Za nocoj ,Poljub poslednji bodi ta!’ – „Oj ljuba, malo še postoj; „Glej, mesec ravno iz megla

„Na zemljo žarke je razlil, „Razsvetlil pota in steze; „Ljubečim je prijatelj mil, „Če varna sreča jim cvete,

„A kjer skrivaj nam klije sreča, „Družica noč nam je molčeča.“ – ,Zastonj! Kako srce trepeče! ,Ljubiti pač te je krivica!’ –

„Le tiho, plašna golobica, „Krivica ni srce ljubeče!“ – ,Sluš! kaj šumi po temnim drevji?’ „Slavulju sanja se v vejevji.“ –

,Če otec zve, strah me prevzema, ,Da grad na noč sem zapustila!' – „Glej, luč je vsaka pogasnila, „Na grad pa legla noč je nema.“

,Oj z Bogom, ljubi, z Bogom zdaj!’ „Še en poljub mi, ljuba daj, „Še en!" a deva je zbežala, Zaprla vrata so se v gradi,

Na drugo stran pa pot je mala, Po njej konjar je hitel mladi. A zdaj pa vsako ga je noč Stezica bela pripeljala

In noč in mesec sta slušala Mladenča, ki ljubezni vroč Poljubljal krasno je devico; A med ljubezni govorico

Prešla je noč, prišla je zora In čas, da se ločiti mora! – A nekaljena sreča dana Ni sinu revnega zemljana;

Spozabi včasih morebiti In srečno čuti se srce, A kmali prošlo mu gorje Veli, prihodnje zlo slutiti. –

Z glavico v mehko dlan podprta Sedela je grajščaka hči In gledala po drevji vrta, Kak’ cvet za cvetom se gubi,

Po zemlji sapa ga raznaša; Devica pa se tiho praša: ,Kaj kaže temna moč prirode? ,Al’ smo enaki cvetju mi,

,Enake cvetom, nam osode?’ Še tiho ustno besedi, Odgovor znan jej glas šepeče: „Kdor sebi samemu veruje,

„Ne straši se varljive sreče; „Dokler so srcu dvombe tuje, „Dokler ljubezen ti ne zvene, „Ni srcu vera v druge vzeta,

„Ti sredi zime se ledene „Pomlad in večni raj razcveta;“ Na strani jej konjar obstal, Prijel je roko, ljubo djal:

„Zakaj si tužna, golobica?“ – ,Ko gledala sem cvete vele,’ – Mu tiho govori devica, – ,So tužne misli me prevzele

,In razžalila se mi duša; ,Nedolžni, beli cvet poglej, ,Kako ohraniti se skuša ,Na ljubem mestu starih vej;

,A ne pusti miru mu piš, ,Odnese ga, ne ve se, kam; ,Tako, moj ljubi, jaz ne znam, ,Ak’ ti se meni izgubiš

,Iskati kje te v širni zemlji. ,Zakaj molčiš? Za zlo ne jemlji ,Prašanja, skrb mi je veleva! ,Rodbine plemenito kri

,Ponos ti lica razodeva; ,Razženi dvombe mi, skrbi, ,Govori, ljubi mi, odkod ,Došel si k nam, kje tvoj je rod?’ –

Stemnilo njemu se je lice, Oko mu zrlo čez polje, Kjer so počasi iz vodice Se lahke dvigale megle;

„Ne prašaj, deva, kje mi rod, „Kje mojega je doma stan, „Meglice glej, kako povsod „Na tiho legajo ravan;

„Meglica zgine, če vetrovi „Spuste na mirne se poljane; „Tako poginjajo rodovi, „Sledu za njimi ne ostane. –

„A star je moj rod! Kar od zemlje „Človeški rod si hrane jemlje, „Moj rod je zemlji gospodar; „In nepresežne so mu meje,

„Števila nikdo ne prešteje, „Izgubil se ne bo nikdar! „Ime pa meni Nepokor „Dal mojega rodu je zbor.“

Omolknil on je in molčala Je deva, gledala v daljave, Na nju pa sapa iz višave Je velo, mrtvo cvetje stljala;

Tako razvije se pomlad In cvetja upanje rodi, A mraz nam cvetje zamori, Pokoplje sanje praznih nad;

Tako srce se nam odpre, Prevzame dušo nam ljubezen, Ljubezen mrzli grob požre In kmali mah se zrašča čeznj. –

Zastonj miru, počitka išče, Komur skrbi so nevesele Na nočno vlegle se ležišče In misli, dušo mu prevzele;

Na sladko noč ni spal konjar, Prišle mu niso lahke sanje, Duh prošle dni mu in sedanje Je v čuden družil kolobar;

Mogoče misli ni pregnati, Mogočne sile so noči, A sluš! Kaj čuje šepetati? Kdo v tihi noči besedi:

„Probudi britki si spomin, „Teptanega plemena sin!“ – Iz temnih misli se je dvignil, Pred njim neznan obraz je stal,

Pero mu petlovo podal, Z desnico znamenje je mignil: „Minul je čas, na noge vstani, „Že bratje so osvete zbrani!“ –

,Kaj hočeš, tujec; kaj budiš ,Iz spanja me v molčeči noči? ,Kaj srečne sanje mi podiš?’ – „Jaz viši pokorim se moči!

„Pobratimov te družtvo zove, „Če stare še poznaš drugove.“ – ,Poznam. Kaj hočejo mi ti?’ – „Kaj treba dokaj besedi!

„Na noge urno se napravi, „Tema pokriva še poljane „In predenj zemljo dan pozdravi „Med brate te privedem zbrane.“ –

,Pripravljen sem!’ – A odgovoril Ni tujec, čakal je molče. – Ko dan na jutru je zazoril, Probudil grad se vrh gore,

Ko z novim dnevom novo delo, Življenje novo je pričelo, Privedel črede iskrili konj Iz hleva mladi ni konjar,

Iskat’ velel je gospodar, – Iskanje bilo je zastonj!