„Kaj potuješ, potnik, zemlje tuje
„Brez spremljalca, druga dolgi poti?
„Kaj zavdalo jad ti je siroti,
„Da nebo te jasno ne vzraduje,
„Ne vzraduje kras te naših krajev,
„Cvetno polje, senca tihih gajev?
„Daleč ti je otec, ljuba mati,
„Al’ za ljubo ti je žalovati?“
Lepa deva tujcu govorila,
Lepa deva v cvetu dni pomladnih,
Pa mu vina v čašo natočila,
Sedla k njemu v senco lip je hladnih.
Tužno tujcu glava se sklonila,
Ljubo tujcu deva besedila:
„Oj govori, tujec, zlato moje,
„Kaka tuga zjeda srce tvoje?“
Mrklo tujcu zažarelo oko,
Pravil devi je o časih davnih,
Pravil jej, da to polje široko
Last slovanskih dedov mu je slavnih,
In da drug rod zdaj tu gospoduje,
To da v srce ga boli najhuje.
Pa ne ume, kaj on pravi, deva,
Roko prime, ljubo mu veleva:
„Bledi tujec, bodi ti pri meni,
„Tebi legla je v srce bolezen –
„Tu bobne potoci in zeleni
„Vrti, logi njih pijo vodice,
„Tu zdravilo bo ti sad gorice,
„Tu zdravilo – verna ti ljubezen.“
Mlada deva lice zarudelo
Je zakrila si z ročico belo, –
A zastonj odgovora si čaka,
S smertjo v srci tujec dalj’ koraka;
Gleda solnce, solnce jasno sije
Bel oblačič se pod solncem vije,
Scveta se, duhti narava cela, –
Tujca srcu ni se razcvetela!