Skoz tihi gaj, skoz noč molčečo, Kraj Save po bliščečem prodi Kam urna pot, junak, te vodi? Kam z reko ti hitiš bežečo,
Ki brez miru navzdol divja? Kako vabljivo log počiva, Po njem se lune svit razliva In noč mu sanje šepeta!
Počitka čas je nočni mrak, Postoj na noč, počij, junak, Če pokoj ti srce pozna! Pred tabo, glej, se pas gora
Dviguje na neba višave; Ponosno res na pleše glave Opira se neba obok, A divje hudourni tok
Navzdol se meče pogubljivo In gore snežne so vrhove Zavile v mrtvo meglo sivo, Počij na noč, ko mir te zove!
Mladenča noč ni premamila, Naprej steza ga je vodila, Vodila v temne ga daljave; A zdaj oko mu ostrmelo,
Strmelo je v podobo belo Slonečo kraj bobneče Save; Ob reki zrla je devica Na reko, na srebrni val;
Solze utrrnjala iz lica; Strme mladenič je obstal Si tiho šepetal prašanje: „Al’ sanje so, varljive sanje,
„Al’ ožive minuli dnevi, „Ko vile rod so naš ljubile „In solzni zemlji, večni revi Veselja zlate vence vile?
„Povest nam davnih časov pravi, „Da gorska deva, vila bela „Še v nezmagljivi je ljubavi ,,Za krasnega mladenča vnela;
,,A val pokopal je junaka, „Mu v dnevih cvetja smrt zavdal, „Po njem zdaj zapuščena plaka ,,Samotna vila sredi skal
„In čaka, da valov jej sila „Povrne, kar je pogubila.“ – Tako srce mu je prašalo, Oko pa v devo zrlo zalo;
In če se mora obrniti, Odkazati stopinjam pot Čez drobni pesek, beli prod, Od nje ne more se ločiti,
Le nje mu iščejo pogledi In ustno se odpre k besedi: „Oj roža, krasno ti dekle! „Očetu, materi radost,
„Kaj tužno ti oko mrje, „Kaj lice ti temni britkost? „Kam usten je čarobni smeh, „Poljubom le ustvarjena
„Z lepoto so nadarjena. „Kaj luna v rajskih ti očeh „Obseva žalosti solze? „Kdo mlado žali ti srce?
„Je oče kriv, je mati siva, „Da solza ti oko zaliva? „Al’ pa sinoči je pripel „Junak ponosen čez vodo.
„Na zlato jutro vzel slovo, „S seboj device srce vzel?“ – ,Odpusti, tujec, Bog ti greh, ,Da žališ tužno mi srce,
,Nedolžno žališ mi ime, ,Britkost ti moja je v zasmeh!’ – „Odpusti, sladko mi dekle! „Le jezik kriv je, srce ne!
„Saj črno moralo bi biti, „Hudobe polno in laži, „Da take misli si goji, „Da tebe hoče žalostiti.
„Oteri solzno si oko, „Naravo glej v mladem cvetji, „Iz zemlje v sladkem je objetji „Pomlad izvabilo nebo!
„Na skriven kraj, glej, drobna ptica „Si malo gnjezdice nanaša, „Nje sreča tebe, deva, praša: „Zakaj se ne zvedre ti lica?" –
,Kako srce bo pač veselo, ,Zapuščeno mi, osamelo! ,Pod zemljo mati mi počiva, ,Ni brat, ni sestrica mi živa!
,Na vasi, deve, glej, vesele ,So rajale in pesmi pele, ,A mene s čudno silo gnalo ,Milobo slušat je glasov;
,Prevzel me čut neznan je, nov, ,Srce o sreči je sanjalo; „Prevzele dušo so mi želje, ,Očesu pa, pač nevede,
,Prišle otožne so solze, ,Saj meni znano ni veselje!’ „Nikar devica mi ne toži, „Prisojena pomlad je roži,
„Prisojen cvet o srečnem letu; „Prisojeno je tud’ dekletu; „Da jej srce deviško ljubi „In kadar mož ljubeč jo snubi
„Oklene njega se ljubeče „In ž njim cveto jej dnevi sreče; „In tudi ti ljubila boš, „Se s čuti sladkimi pojila
„Oj srečen, stokrat srečen mož, „Komur tako bo sreča mila!“ – ,Oj molči, tujec, nežnih let ,Le sedem štejem in deset
,In znano srcu, umu ni, ,Kar jezik tvoj mi govori!’ – „Oj tiho, tiho, krasna deva, „Od rajske pač lepote take,
„Kakor od tvojih lic odseva, „Po celi zemlji krog junake „Skelele rane bodo kmali.“ – ,Oj, tujec, kaj srce ti laže,
,Kaj zlobno jezik se ti šali? ,Sladkost njegova strup mi kaže! ,Da varaš mi srce upljivo, ,Pogubno se in zapeljivo
,Oko jeziku v zvezo druži, ,Iz ust pa sladka govorica ,Nevredni družbi vredno služi.’ – „Oj tiho, tiho ljubeznjiva,
„Boječa, mlada golobica! „Globoko v prsih se nam skriva „Ljubezni mlade nežni cvet; „A kakor roža zacvete,
„če svitlih žarkov, jo objet, „Jej pošlje solnce iz neba, „In roža solncu se odpre, „Z vonjavo sladko vse navda,
„Tako ljubezen nam uzklije, „Če kakor solnce nam zašije, „Kar prej le sluti nam srce. „Ti deva si edino mila,
„Ljubezen mojo probudila, „Al’ mrazi naj jo zamore?“ – Devica roka mu objame, Poljubov ustno mu želeče
Poljubi lice jej rudeče, Od sladkih ust poljub si vzame; Nje roka skuša mu braniti, A nje oko se ne jezi
In ustno samo jej želi, Kar roka hoče odvrniti. – A deva zarudi ko roža, Okoli se ozre plašna,
Zastonj junak jej lica boža, Odnese bela jo steza In kakor srnico gorovje Zakrije breg jo in grmovje.
Za njo junak strmi molče, Kaj misli, hoče, sam ne ve; Za devo hoče pohiteti, Za njo ženo ga srca želje,
Al’ prosta volja, al’ povelje Mu drugo kaže pot po sveti? Drugam odnese ga korak, Temota skrije ga noči,
In kmali skoz duhteči mrak Le reke urni val šumi.
Cookies on Poetry Cove