Idila

Slovo od solnca vzeli so oblaki, Po nebu zvezd se svitli žar razsiplje, Polje duhti, duhte večerni zraki, Iz polja voz na noč molčečo škriplje.

Voz boren, z vozom boren mož koraka, Preprosta kmečka suknja ga odeva, Lasje, obličja guba pravi vsaka: Težavno breme je življenja reva.

Na vozu detelja je nakošena, Prijeten sedež cveti jej duhteči, Na vozu verna mu počiva žena, Pri ženi sinek, nje zaklad največi.

Z molčanjem noč pokrila je naravo, Molčali gozdje so, polje molčalo, Glej, ptiček mal je zletel čez dobravo, Med drevjem našel si je gnjezdo malo.

„Ima li ptiček mater, ljuba mati, „Da na večer mu posteljo napravi, „Ima li oča, saj se mora bati, „če sam čez noč v temni je dobravi.”

„Tud' njega mati oskrbi skrbljiva, „Odeja njena mu je perutnica, „ln gnjezdo postelja, tam on se skriva, „Le mala videti mu je glavica,”

„Da vidi ptiček na nebo zvezdnato, „Kjer skrbni večni oče mu prebiva „In njemu na večer, na jutro zlato „Glasi se v čast in hvalo pesem živa.'

„Kaj pa, če priden ptiček ni, oj mati, „Če ne uboga mamice, očeta?” „Grom treska in vihar začne divjati, „Drevo, kjer gnjezdi, toče se obleta;”

„Po noči pa oblak mu zvezde skrije, „Iz lesa ga hudobna sova plaši, „Tako kaznuje Bogec hudobije, „Le kdor je priden, nikdar se ne straši.”

In sinek gledal je nebo žareče In materi v oči pogledal mile, „Jaz bodem priden”, tiho zašepeče, Roke so matere se oklenile.

Kaj gleda mati sinka si ljubeče, Kaj roka gladi svitle kodre glave, Od sinka pa hiti oko proseče K očetu gori na neba višave?

Molila pač je, kakor mati moli, Da vodi sinku Bog življenja pota, Da nje srce ne zabi mu nikoli, Nje ukov tuja mu ne vniči zmota. –

Prišla je noč, glavica sinku v spanje Se materi v naročaj je sklonila, – Oj spavaj mirno, zlate sanjaj sanje, Zate budi in moli mati mila! Slovo od solnca vzeli so oblaki,

Po nebu zvezd se svitli žar razsiplje, Polje duhti, duhte večerni zraki, Iz polja voz na noč molčečo škriplje. Voz boren, z vozom boren mož koraka,

Preprosta kmečka suknja ga odeva, Lasje, obličja guba pravi vsaka: Težavno breme je življenja reva. Na vozu detelja je nakošena,

Prijeten sedež cveti jej duhteči, Na vozu verna mu počiva žena, Pri ženi sinek, nje zaklad največi. Z molčanjem noč pokrila je naravo,

Molčali gozdje so, polje molčalo, Glej, ptiček mal je zletel čez dobravo, Med drevjem našel si je gnjezdo malo. „Ima li ptiček mater, ljuba mati,

„Da na večer mu posteljo napravi, „Ima li oča, saj se mora bati, „če sam čez noč v temni je dobravi.” „Tud' njega mati oskrbi skrbljiva,

„Odeja njena mu je perutnica, „ln gnjezdo postelja, tam on se skriva, „Le mala videti mu je glavica,” „Da vidi ptiček na nebo zvezdnato,

„Kjer skrbni večni oče mu prebiva „In njemu na večer, na jutro zlato „Glasi se v čast in hvalo pesem živa.' „Kaj pa, če priden ptiček ni, oj mati,

„Če ne uboga mamice, očeta?” „Grom treska in vihar začne divjati, „Drevo, kjer gnjezdi, toče se obleta;” „Po noči pa oblak mu zvezde skrije,

„Iz lesa ga hudobna sova plaši, „Tako kaznuje Bogec hudobije, „Le kdor je priden, nikdar se ne straši.” In sinek gledal je nebo žareče

In materi v oči pogledal mile, „Jaz bodem priden”, tiho zašepeče, Roke so matere se oklenile. Kaj gleda mati sinka si ljubeče,

Kaj roka gladi svitle kodre glave, Od sinka pa hiti oko proseče K očetu gori na neba višave? Molila pač je, kakor mati moli,

Da vodi sinku Bog življenja pota, Da nje srce ne zabi mu nikoli, Nje ukov tuja mu ne vniči zmota. – Prišla je noč, glavica sinku v spanje

Se materi v naročaj je sklonila, – Oj spavaj mirno, zlate sanjaj sanje, Zate budi in moli mati mila! Slovo od solnca vzeli so oblaki, Po nebu zvezd se svitli žar razsiplje,

Polje duhti, duhte večerni zraki, Iz polja voz na noč molčečo škriplje. Voz boren, z vozom boren mož koraka, Preprosta kmečka suknja ga odeva,

Lasje, obličja guba pravi vsaka: Težavno breme je življenja reva. Na vozu detelja je nakošena, Prijeten sedež cveti jej duhteči,

Na vozu verna mu počiva žena, Pri ženi sinek, nje zaklad največi. Z molčanjem noč pokrila je naravo, Molčali gozdje so, polje molčalo,

Glej, ptiček mal je zletel čez dobravo, Med drevjem našel si je gnjezdo malo. „Ima li ptiček mater, ljuba mati, „Da na večer mu posteljo napravi,

„Ima li oča, saj se mora bati, „če sam čez noč v temni je dobravi.” „Tud' njega mati oskrbi skrbljiva, „Odeja njena mu je perutnica,

„ln gnjezdo postelja, tam on se skriva, „Le mala videti mu je glavica,” „Da vidi ptiček na nebo zvezdnato, „Kjer skrbni večni oče mu prebiva

„In njemu na večer, na jutro zlato „Glasi se v čast in hvalo pesem živa.' „Kaj pa, če priden ptiček ni, oj mati, „Če ne uboga mamice, očeta?”

„Grom treska in vihar začne divjati, „Drevo, kjer gnjezdi, toče se obleta;” „Po noči pa oblak mu zvezde skrije, „Iz lesa ga hudobna sova plaši,

„Tako kaznuje Bogec hudobije, „Le kdor je priden, nikdar se ne straši.” In sinek gledal je nebo žareče In materi v oči pogledal mile,

„Jaz bodem priden”, tiho zašepeče, Roke so matere se oklenile. Kaj gleda mati sinka si ljubeče, Kaj roka gladi svitle kodre glave,

Od sinka pa hiti oko proseče K očetu gori na neba višave? Molila pač je, kakor mati moli, Da vodi sinku Bog življenja pota,

Da nje srce ne zabi mu nikoli, Nje ukov tuja mu ne vniči zmota. – Prišla je noč, glavica sinku v spanje Se materi v naročaj je sklonila,

– Oj spavaj mirno, zlate sanjaj sanje, Zate budi in moli mati mila!