I. Raj.

Večerno solnce so sprejeli V naročaj raz nebo oblaki; Čez log, čez polje tihi mraki Peruti temne so razpeli;

Nerado zlato solnce vzame Slovo od ljubljenih gora, Poljub jim prvi zjutra da, Zvečer s poslednjim jih objame, –

A vendar se ločiti mora! A pri slovesu zaplamti, Da gora v zlatu zažari, Tako ni krasna zlata zora,

Ne v jutru porojeni dan, Tako žari le devi lice, Če prvi je poljub podan Mladenču, kterega device

Izbralo čisto je srce. – In solnce zajde, vse molči, Vrhovi gozdov ne molče, Po vrhih z listom list šepeče,

Skrivnosten govor govori. – Večer budi nam slike sreče, Duh dvigne v svet se domišljije, Sedanjo revo nam zakrije

In dni bodočih raje kaže; Srce pa sanjam se poda, Zastonj razum mu šepeta: „Le sanje so in up ti laže!“ –

Na večer sluša vnučič deda Povedke o minolih dneh, O bojih ded mu pripoveda, O dobrih vilah, o straheh,

O mori, strahu mu temin, O hudem volku besedi, A dete sluša in molči, Srce pa hrani mu spomin. –

Na večer izza sten oblačnih Izide mesec, kralj visok, Na čast mu, na višavah zračnih Neba se razsvetli obok; čez svitle stopa kralj višave

In žarkov iz višine jasne Pošilja doli na nižave, Pozdravljat sestre, zemlje krasne. – Obstal je mesec sred’ noči,

Obstali žarki mu tresoči Na strehi, na ponižni koči Med sadnim drevjem sred’ vasi, Vasi kraj bele, bistre Save,

Kjer silna reka na nižave Valov pogubno silo žene, Ob sive meče jih peči, Da trga breg se, log bobni,

Krše se skale osamljene. Pred kočo na ponižni vasi Veselja čujejo se glasi, Dekleta brhka rajajo

Roke si v raj podajajo, Krog stare lipe se vrte, Skoz noč se pesmi jim glase. – Pod lipo pa možje veljavni

Se krasne vesele mladine, A zraven si bude spomine O sreči, o ljubezni davni. A kdo je starec sivih las,

Ki krogu častnemu središče Med srečo radosti ne išče? Kaj petja ga ne gane glas? Zakaj le njemu ne zaveda

Srce se sreče, ktero gleda? Al’ mu sedanjost, al’ spomin Rodi britkosti bolečin? Pač britko ga srce skeli,

Če stari Sojan misli dni, Ko gledal je srdite boje, Plamen vasi, gradov požar, Ko štel je kmeta divje roje

In gledal grozni je vihar, Ko kmet s zdivjano je desnico Boreč za staro se pravico Na svoje se trinoge vspel,

In pravo od Boga mu dano, In pravo nikdar pripoznano S krvavo pravdo sam si vzel! In Sojan sam prijel je mlat,

Zidovje rušil je gradov; A padel je za bratom brat In hujša sužnost, jarem nov Je tlačil nje, ki so ostali! –

Pač stara rana krvavi, A kdo ž njim čuti? Saj glasi Se glas veselja! Kmali, kmali Pozabijo se bivše reve! –

Zarajale kolo so deve; Mladenčev zbor okrog stoji, Visok, ko jelke vrh gora, Krepak, ko hrastje sred’ polja;

Kako oko žari, plamti, Ko gledajo čarobni ples, Lepoto lic in slast teles! Mem’ njih pa deve rajajo,

Zdaj bližajo se jim vabljivo, A urno spet uhajajo In smejajo se nagajivo. Hitreje se vrti kolo,

Da komaj spremlja ga oko, Beži, se sklepa, širi, oži, Obstane, zopet razdivja; Vmes tužno, strastno gosel kroži,

Budi čutila dnu srca; Vse sanje, kar večer jih hrani, Glasovi dihajo ubrani Pojo ljubezen in želenje,

Pojo brez upa hrepenenje. – Omolkne gosel, ples konca! Pod staro lipo starce sive Devic cvetoči krog obda,

Krog starih debel rože žive! In mila pesem se zglasi, Iz srca srcu govori, Da britke zamori spomine,

Prežene srcu bolečine: Tužno zemljo krije zima, Burja jo mori moreča, Zemlja rožic, ptičic nima,

A trpi, trpi molčeča! Saj poljubi tužno lice Zemlji pomlad, pomlad jasna Probude se v njej cvetlice

In na njej se radost glasna. Stari otec, otec sivi, Tvoja pomlad, hčerka mlada, Staro radost ti oživi,

Novi radosti je nada! – Med pesmijo, pri živem plesu Prišle so Sojanu solze Neznane staremu očesu;

Al’ mu veselje lica moči, Al’ polni tuga mu srce? Veselje, da v leseni koči Mu mlada Jelica cvete!

Ponos njegov, njegovo vse! Je tuga, da o nežnem sinu Sledu ni več od groznih dni, Al’ slika v žalostnem spominu

Si zopet grozni boj in kri? Solze so lice mu močile, A kdo človeškega srca Skrivnosti, tajnosti pozna,

Pozna občutkov temne sile? Pevanje neha in razdere Kolo cvetočih se deklet; Junak najlepši pa izbere

Si njo, ki vse vasi je cvet; Izbere Jelico, pozdravi Jo z golo sabljico v desnici; Ko jutra zora na višavi

Zarudel je obraz devici, Roko poda mu sramožljivo, Ž njim prvi častni ples zaraja; Oko mladenču bliska živo,

Z lepoto deve se napaja; Po sablji luna mu igra, Da živi ogenj gre iz nje; Neznani čuti mu srca

Se mlade duše polaste; Mladenič sabljo zavihti, Pripravljen srčno dati kri Za devo, ki mu ne vede

Prevzela mlado je srce. Tako so dedje raj rajali Dom vedeli in čast braniti, Potomcev borni rod se hvali,

Da tujcu roko sme ljubiti! Končala sta! Zdaj deva vsaka Izbere ljubega junaka, Na prsi šopek mu pripne,

Da ž njim veseli raj prične. Komu pa dev najlepša, Jela Cvetoči šopek je pripela? Ne prašaj! Mlado jej srce

Ne sanja še ljubezni sreče, A videlo oko ljubeče Je starca Sojana solze; In starcu šopek je podala

In njemu mehka je ročica Otrnila solzo iz lica, Pri starcu deva je ostala! – Pod staro lipo pa veselo

Rajanje zopet je pričelo; Med rajem pa se vrisk glasi, Saj roka ljubico vrti! In petje zlega se čez vas,

Med petje šum šumi vrhov, Med šumom grom gromi valov, Večera, zemlje naše kras! – Kaj šum potihnil je glasan.

Rajanje živo je zastalo? Kaj vsako se oko na stran Je hočeš, nočeš obračalo? Pristopil k plesu je junak

Ko jelka raven in krepak, A mrzel je obraz in bled In ustno kaže srca led; Med živo stopil ni kolo,

Ni z radostjo se radoval, Čez ples je bliskalo oko, Junak pa s puško si igral. Obnašanje, orožje tuje

In noša tujca oznanuje; A bila ni navada naša, In ni, da se „odkod si?“ praša, Komur je hlimbe duša prosta,

Z veseljem ga sprejmemo gosta; Med goste tujca so sprejeli In dalje rajali veseli; Le Sojan je pozabil plesa,

Spomin se daven mu budi, Od tujca lica mu očesa Mogoče odvrniti ni; In zopet mu minule sreče

Se slike kažejo vabeče, In srca skrivno hrepenenje Mu tiho šepeta: „Pač tak Uzrastel tvoj je sin junak,

Če mlado še živi življenje!“ – A že za mrakom noč je mila Po zemlji razprostrla krila, Ponehal raj je in pevanje,

Potihnil je veselja glas, In legel mir na tiho vas, Zavil jo v nočne, sladke sanje Z nočjo pa je tihota mraka

Odnesla tujega junaka.