Z gromenjem raz planine žene Srebrna Sava se navzdol, Oklepa strugo breg jej gol In sive skale razdrobljene
Ovirajo jej brzi pot, Togotno reka breg razbija, Izpira in odnaša prod, Skalovja jezno se ovija,
Izjeda mu črnele stene, Rosi jih z roso svitle pene, Poslednje jim slovo gromi, A dalje, dalje val beži,
Navzdol ga vabi cvet polja In dolga pot je do morja! – Nad reko pusta gora siva Široko se okrog ozira,
Podnožje reka jej izpira, Glavo jej dež neba izmiva, Vrh’ gore stari grad molči, Nemila bije ga osoda,
Vihar in strela ga drobi In sneg in led kosti mu gloda; Pač težke so zidovju rane Od zlih naravnih sil zavdane,
A zemlja, mati vsem skrbljiva, Pognala mah je in grmovje In nje zeleni plašč zakriva Razpadlo, žalostno zidovje. –
Zidovja sredi glej, votlina Izbokana je v živo skalo; Je kdo tu bival? Pač ostalo O njem sledu ni, ne spomina!
Zastonj mi prašaš razvaline, Al’ bil je tukaj stan človeka, Al’ divje bil brlog zverine, – Prašanje le ponavlja jeka. –
A tamkaj doli v polji ravnem, Kjer za vasjo se skriva vas, Med rodom še o času davnem Od ust do ust gre temen glas.
Zvečer, ko njivo kmet doorje, Voliče spehane izpreže, Ko tihi mrak na polje leže, Žari se v solnei še pogorje,
Žare vrh gore na višavi Se grada sive razvaline, – Oživlja kinetič si spomine, O prošlih časih sinku pravi:
Da bila kdaj so grozna leta, Teptal je sužnje polje grad; Da rastel je brezmerni jad, Rodila grozna se osveta;
Da bil junak je vsem neznan, Opravljal je na gradu službo, Da drugov je dovedel družbo, Na grad dovedel isti dan,
Ko grajska hči se je udala, Se v gradu svatba svatovala, Da stari grad so razrušili, Le črno zidje zapustili,
Da vrnil se junak je kmali, Vrh sive gore je ostal, Še kaže se, kje v trdi skali Je leto, zimo stanoval;
A kaj nazaj ga je prignalo, Al’ žalost, ali kes, kdo ve? Spomina ni po njem ostalo, Zidovi pa ne govore! –
Poslušal sinko je očeta In zgodbam se neznanim čudil; A zopet si čez dolga leta Spomine davne je probudil
In peval je v domačih glasih Povest o davno prošlih časih.
Cookies on Poetry Cove