Kadar bom stopil na tvojega doma prag,
da razbremenim hrepenenje težkih let,
bom premišljeno ustavil pospešeni korak,
da vidim, ali bosta tvoja leva še
spoznala, ali je morda sled
zapustil nekdo drugi, ki zdaj obožuje te.
Ustavim se pod oknom: še v cvetkah dehti
moje srce? Ali morda že davno si
velela izdehteti vsak utrip za me?
Ustavim se ob mlinu: ali šumi
še med kolesi: najinih poletnih dni
pogovor? Kdo je zdaj pretujil vode?
In vstopim ... Ko prideš z nasmehom nasproti,
te prehitim: „Vse vem. Stvari so mi razodele …“
Morda zavrisnem v zavetju, morda odidem po neznani mi poti ...
Bolj ko nekoč ob tebi bodo pri kosu kruha oči mi vzplamenele.