Prvi srp se zlati na mladoletnem nebu, večerni hladi božajo utrujeno predmestje, pokrajino … kopica kričavih otrok se lovi po prašni cesti in skriva za onemoglimi, izsušenimi kostanji …
Od reke se čuje plosko šumotanje in žuborenje: iz zahišij brni avtomobil … samoten potnik se je iz ovinka izločil … družba smejočih se deklet in slokih spremljevavcev …
Tam v dalji šumi kamnito ladjevje z jambori – zvoniki in dimniki tovarn … Misli so mi zvihrale preburno: Pradavnost … antika … krščanstvo … ozvezdje upornikov v renesansi …
prvi žvižg lokomotive … električna luč … aeroplan … brezžična telegrafija … Človek stroj – človek blodnež – – A vedno isto zagonetno vsemirje:
ta srp tisočletja že žanje po nebu, ta zemlja že izdavna utripa spokojno … A mi: vsa ta bedna življenja se vkresajo, ugašajo kakor kresnice …
in vendar le v nas vse vesoljstvo živi, v nas brezmejnih živi pobrezmejeno, v nas večnih živi večno, v nas s stotisočerimi obrazi – stotisočero in vendar
nespremenjeno. O, kje so že vsi rodovi onih, ki se jim oko vprašujoče je zagledalo v nebo.
In spet se za njimi nova in nova pokolenja vzpenjajo iz temin, vsi kot da niso od tu. Ti otroci,
perice, popotnik, ta družba … in jaz – – –
V tem zedinjajočem večeru čujem vso vesoljno bol in vso slast in grozo in strast in radost, kipečo iz vseh stvari in bitij v voljo, ki ne bo nikoli prenehala peti:
Živeti … živeti!
Cookies on Poetry Cove