Ne smemo, ne moremo biti sodniki
to uro, ko je zrak blagoslova poln.
Krog spečega čebelnjaka se otroci love,
nekdo odklepa na ribniku čoln,
na cesti se je ustavil deseti brat
– obraz mu obroblja rdeča brada –
v blaženi blaznosti tiho strmi,
večno uro sliši iz šumenja vej,
njegovi angeli ga spremljajo povsod.
Dajmo mu ležišče, delimo z njim kruh.
Mislimo na desete brate vsega sveta!
Iz trav in od zvezd lije krotkost ...
Če bi kdo rekel, da se bliža konec sveta,
ne bi ga nihče zdaj razumel; vsakdo od nas
je prazničen, kot da prihaja vanj luč …
zato ne moremo biti bratom sodniki.