Tri breze ... tri poti po bregu v dolino ...
Ne misel, škrjanček se dviga v sinjino ...
Star križ: a še Bog se smehlja, ko mu roža
se vije krog nog, ki mu tiho jih boža.
Ne ura, le detel trka v goščavi.
Večnost zgrnila se je po planjavi.
Tiha je rast. Visoko drevo, a še ne do neba,
pa jutri še više. Vsaka stvar se mi odpuščajoče smehlja.
„Zdaj si naš, zdaj si naš,“ se prehitevajo bilke.
Prisluhnil sem jim in vedre budilke
so lahno ovile duha mi, telo mi sklonile
in varno na zemljo predobro ga položile.
Obzorje in nebes in sonce ... Ves tvoj sem, vesoljna pramati!
Če hočeš miru – znaš vdano ležati?
Ravnina, ravnina. V jasnino se megla duha mi razteka.
O, da bi ne bilo nikdar več, nikjer več človeka!