Vseokrog v jutranji svežosti vriska, blesti mladoletje.
Osamljen temotno molči na planjavi le strt velikan,
težko se sklanja, kot da je pretajnostnim mislim predan,
uspavan v pozabnost. Trohnoba je našla pri njem zavetje.
Kot da že davno je v deblu usahnilo sočno življenje,
razpada drevo posušeno. A vendar brezupno še v zrak
proži dvojica se vej, da ujela bi sončno blestenje,
da jo poljubil, osvežil bi jutranji vetrič mehak.
Ali v brezzvezdnih nočeh, ki razgrinjajo v svetih teminah
tajnosti božje, vijolični soji skrivnostno bleste
na starem drevesu – njegove najgloblje zasanjane slutnje ...
V urah samotnih iskal je – v morečem objemu brezčutne
snovnosti – duh večnotajnih spoznanj, ki so v nočnih globinah
privrela iz debla kot soj, da zlijo se v vesoljstva srce.