Kadar Apolon strune je prebiral,
je človek onemel, še zver obstala
je krotka, reka tek je zadržala,
ves svet je od lepote tih zamiral.
Iz pesmi šlo je sonce v kri in soke,
razvneta so objela se telesa,
prečaral stvarstvo pesnik je v nebesa,
razpel nad zemljo mavrične oboke ...
Zdaj skrivoma samo še samotar
prisluhne pesmi, kot bi pil napoj
iz reke smrti ... Plašen se zbudi
kot mesečnik: Joj, kakšen je vihar
ves svet pomračil! Nem se vda. Ta boj
bo pogasila le človeška kri.