Kdo bi to noč brez zvezd še mogel spati,
ko so kot listi duše nam brez teže,
ko slišimo usodo frfotati
nad nami ... O če nas oblak zaseže
viharja, ki nekje drobi države ...
Tam ljudstva na kolenih kamenijo ...
Še preden se iz groze prebudijo,
že so jetniki groze nekrvave.
Čemu noči za slepi rod prečute,
čemu pričakovanj vekovi črni?
Poslednjo iskro v mračnem srcu vtrni!
Saj korenine niso še izrute.
O, da bi kakor kače pod zemljo
zasekale strup v tujčevo peto.