To uro je jesenska slutnja zasenčila poletje.
Tiho rosi dež na zemljo, ki še ni dala plodov,
in na ljudi, ki so nenada videti brez domov,
ali pa kot da se spominsko zaman mučijo v nekdanje
in jim je siva praznota med nebom in zemljo – razodetje,
potem ko so, slabotni, že davno pregnali vse sanje.
Reka, ki je še pravkar polna kopalcev šumela,
je zdaj svinčena. V njej se sonce več ne ogleduje.
O, sonce – veliki uspavač, ki čas okamenjuje,
o, sonce v brezvetrju tišine brez Boga – – –
zdaj je jesen, četudi za hip, dahnila preko sveta,
da bi v ljudeh predsmrtne slutnje razvnela.
Ali, kot da duše ne zmorejo več bremena nemira,
boje se jesenskih dihov, kot otroci viharne noči
(češ, saj vemo, da je z nočjo vsemu kraj)
in mrzel strah jim ledeni oči.
Samotna telesa samo še čakajo, kdaj
jih bo sonce uspavalo spet – in so bolnik, ki ne ve, da umira.