Ne moti me, ne moti te tišine.
Zdaj mrak je v svoje varstvo vzel zemljo.
Ne kliči dneva! Mar ti pretežko
v samoti je nositi bolečine?
Mrtvi so travniki in prazno polje,
daljinski veter briše prošlost z njih,
še mojo naj izbriše ... Svet je tih,
tak tih, da slišim kri, ki v meni polje.
Kri Trubarja in Gubca, ki se bije
z onstransko vdanostjo žene Marije
za žitja našega poslednji obraz ...
Doklej se bomo v tej usodi trli,
le s pesmijo na ustnih trudni mrli?
Zemlja molči. O, čudno nem je čas ...