Pri nas le žalostno pojo,
in če so kdaj veseli:
o kot bi pili za slovo –
so morda smrt objeli?
Katerih mrtvih dob spomin
nam leno kri mrtviči?
Mar nas še zmeraj iz davnin
preganjajo biriči?
Le kadar kje vihar divja
prisluhnemo vzbujeni.
A že se v ris ozkih meja
spet stisnemo splašeni.
In če je kdaj le hotel kdo
še v nas vihar razvneti,
prečistiti temno nebo,
širjave nam odpreti,
in dati sonca (v temi list
ne more zeleneti),
so se zgrozili: „Antikrist,
Boga nam hoče vzeti.“
Krst pri Savici – krst krvi –
res naš nagrobni kamen?
Skrivaj iz veka v vek še tli
v pravnukih skriti plamen.
In če le žalostno pojo:
ker je težko živeti
s seboj in s svetom sprt, samo
v prihodnost vedno zreti.