Polnočni skovir je priklical iz smrečja črnega
rastoči srp, da se je zbala nebeška plošča.
Ogrnil sem se s tišino plašča srebrnega
in svežega miselnega lošča.
Žalost me je v mozeg premrazila
vsebolj kot tretje nočne ure hlad,
ne morda, ker se je za hip prošlost v meni vobrazila,
ne morda zavest bodoče samote, ker sem še mlad.
Tudi nisem pozavidal dolin, kjer godba buri in druži
pare, kopajoče se v sladostrasti,
že davno vidim skoz njih vonjivo telo – okostje v žolti mlakuži –,
razkošni prividi so zame le še zlovešče pošasti.
O, vesolje, ti si zakonita godba in molčanje soglasno,
brez smeha, brez joka, brezosebno, brezspolno.
Kdaj zrastem nazaj preko živali in drevesa v brezčasno
tišino gora, v udanost brezvoljno?
Na zemlji ležim razpet v podobi križa,
v gorečem dihanju – molim za svoje, za zemlje, za vseh sonc telo.
Že se spokorniku mi odpuščanje bliža,
vsaka stvar diha vame, – o, kak je blizu nebo!