Kako lepo je iti v dveh
v takih svetlih, svetih nočeh.
Na obzorjih se kristali zvonenje,
zbiseril se mi davni sen je
v podobo: dalja zasnežena vsa
in midva sredi vesoljstva sama ...
Vtelešam si sanje; greva v dveh
v bengalično kričočih nočeh.
Tvoj rožnati smeh mi zastira oči,
da bi ne videle groze noči.
Ko okostnjaki krog naju plešo
spletava k zvezdam si lestvico …
Vem: takrat te pri meni ne bo,
ko bom razdvajal temo.
Morda ko se bom zgrozil,
tvoje bom ime v brezkončnost zavpil.
Četudi tvoj sen me več ne pozna,
če najde moj klic te v bleščavi sveta,
naj sto hrepenenj bo do tebe – – nekoč
kot spomin ti bo slutnje zviharila noč.
O, pojdeš tedaj kot rožnata misel z mano v dveh
v strašnih, rdeče kričočih nočeh.