Veliko jabolko sonce se spušča za daljnimi gozdi
med dimom kresov. O, ognji za radost počitka,
krotki zeleni, rumeni, rdeči plamenčki v vejevju,
ki nad zemljo se poveša trudno od težkih sadov.
Zdaj je prostorje že polno teles mirujočih v mračini,
teles napojenih z zarjo davnih nemirov (nekoč
viharni sokovi – molčijo že vklenjeni v kroge oblik).
Zdaj, zdaj se s hriba oglasil bo zvon in dan bo umrl.
Ali čez vrt se razlegajo smeh in klici veseli.
Jabolka, jabolka v vejah, v košarah, v škafih, na travi,
v naročju žena in deklet in fantov in v rokah otrok.
Krave primukajo s pašnika in se zvedavo ustavljajo
ob obiračih, ki prožijo roke s plesnimi gibi,
kakor, da hočejo biti lok med nebom in zemljo.
Rastline, živali, ljudje – o, saj vedo, da jih kmalu
poplača noč za dolga vročična bdenja v poletju.
Pa se je s hriba razlilo zvonjenje preko dobrave,
Ave Marija je žuborečo tišino zgrnila
na vse strani in bitja, ki se ne ločijo več
drugo od drugega. Vsi so kopaste, temne gruče
vdani v molitev. Nič več ne zro spominsko nazaj
v ure zorenja in vase. Zdaj so sami že sadovi
večnosti, ki se sklonila je nanje ta hip …
tih sem se jim približal. O, tudi jaz sem iz njih.