Kar ne moremo mirno več gledati
novih romarjev mimo naših hiš:
brez molkov so, ne vodi jih križ ...
Nočejo nam prav povedati,
česa hočejo. Kruha? Petdeset par? – – –
Obiskujejo nas vse ure dneva,
čudno mirni se zdijo, brez veselja, brez gneva.
Ali je v njih tišina ali vihar?
V dušah nam zapuščajo temne poglede,
češ, nekoč nas boste že čutili,
a za nas so brez zvoka njih besede ...
Saj smo se od njih odkupili
z bolnišnicami tretjega razreda,
z ubožnicami in azili,
s pokojninskimi skladi, s pomočjo v sili,
z uradi, kjer se registrira beda.
Tudi mi plačujemo davek tej dobi:
v bankah zmrzujejo naše vloge,
tarejo nas kreditne nadloge,
za nekdanji red trepetamo v tesnobi.
Premišljamo, kam bi dobičke skrili,
saj drug drugemu zaupati ne smemo.
V večnem strahu pred borznimi poročili
kaj bo z nami jutri – ne vemo ...
V gledališčih ne najdemo več pozabljenja,
naša filozofija je le še igra besed,
v kaj naj še verujemo, ko zdaj življenje
sproti podira naš miselni red.
Ali smo res samo še splašena čreda,
ki se novih pastirjev boji?
Kdo se bodočnosti do dna zaveda
in vendar od groze ne oledeni?