Vesoljnega vodometa mesečina šumlja, šumlja
na bajne pokrajine mojega srca,
iz bilke, iz rože, iz vej kipi za vzdihom vzdih,
v srebrne daljine lije vsemirske žeje dih.
In ko je bila časa duše polna bisernih snov,
je v prostorje tiho zvenečih zlatih zvonov
pav zaklical v noč. – –
Krik njegov bil je misli suličaste zasmeh:
„Kaj si lažeš opojnost v dveh,
saj si sam,
sam,
in ona odšla je bogvekam.“