Ostro občrtala je vsejasnina
drevesa, hiše, ceste ... Predmet vsak
razkriva se določen kakor lik,
odločen kot mejnik. Širno sinjina
se boči nad okamenelim svetom.
Ljudje po ulicah, na cestah, v parkih
– kot da razstavil bi puščobne lutke –
se zakonito krečejo. Kioski
strme v obrisih jarkih kakor sohe
ob poti v tempel lažnih sproščevanj.
Ob vili kockasti se plaho skriva
magnolija. Boji se li cveteti?
Mar sebe vidi mrtvo tam na zidu,
kjer sonce riše ujetnico samotno?
Kako bi upala se tu cveteti ...
Obsekani kostanji v strogi vrsti
nemijo kakor sužnji prikovani,
proseč v belino vseosušajočo,
ki žarko vzpeta iz obzorij sklanja
se nad zemljo in nad človekom mrtvim ...
Vse: skladnost geometričnih podob,
omrežje urnikov, pregraj in mer,
števil in zakonov. Vse: brezbesedje ...
Široko zeva v strogem redu mir,
kot da reži se ogromen okostnjak.