Kako so čudni videti otroci
in konji na samotnem travniku.
Igraje po brezčasju brodijo ...
In zemlja je široka kakor večnost.
Rastlin močvirnih kačje uvita stebla
nemijo vekomaj v somračju ždenja ...
Kot bi piščalila stoletja otožno
zateglo pesem vračanja brez konca.
Kot sohe iz ila ždijo stare žene ...
ko gledajo rastline in živali
in deco, jih oživlja bled smehljaj,
kot da se ozirajo na svoje delo.
In ko se skloni nad šumečim dnevom
pramati noč kot tiha zmagovalka
so zadoščene: v nas se vrača stvarstvo ...
In ne vedo več, da so blizu – smrti.