Otožne sestre lilije, ves po lepoti mrem, o, kdaj v nagoti vaši se lepega uzrem! V tišini k vam, o nimfe, vodne bajne vile, brezupne moje solze bodo zamolile.
Zdaj sončne hvalnice gasno ... Že je večer in zlate trave žubore v temino sveto in mesec zli zrcalo dvignil je nad vir, ki gol ni več odseval pod nočjo razpeto.
O, moj safir, vtopljen v ubrano trsje to, ker sem otožno lep, kako trpim bolno! Safir prastari, ti si vir mi čarodejni, kjer sem izgubil davnih ur smeh blagodejni.
Kak objokujem tvoj usodni, jasni sij, zlonosni vir, ki ukazuješ mi trpeti, v sinjini smrtni hlastno sem vsesal oči v podobo svojo, ki krase jo mokri cveti.
O, večna bol, ki vzdaješ jo, obraz moj mili! Zdaj preko sinjih gajev teh in sester lilij preliva se samo še ametistno bleda, zadostna luč, da zaročenca mi obsveti
v zrcalu, ki opojno, trpko name sveti, iz tebe, ametist, moj blazni sen me gleda! Glej, v vodi moja polt iz rose, mesečine se iz zvijačno posmehljive pne gladine.
Roke srebrne, glej, vsak njihov zgib čist spev, počasne, v zlatu divnem so se utrudile, zaman jetnika v mreži listov so prosile, mračnih bogov imena mečem mu v odmev!
Zdravstvuj! Odsev zgubljen na mirnem valu vjet, Narcis, poslednja ura z rahlim vonjem boža nežno srce. Na prazen grob položi cvet – pokojnikovim manom bo nagrobna roža.
Kot z rožo-ustnico naj mu poljub utrinjam, naj pisan šar spokojne sanje mu pregrinja. Zdaj noč pošepetava, daljna in samotna, čašam, ki lahna polni bleda jih senčava,
a dolgim mirtam luna roga se igrava. O, božje te častim pod mirtami, Temotna. Telo, v samoti razcvetelo, v trpkem slaju zrcali se iz vode v spavajočem gaju.
O, to telo, mladeniško, deviško nežno! Presanjati na mahu uro lažno bežno! Zamolkla blaženost globoki gaj napaja … Zdravstvuj, Narcis, umri! Somračje že piščali
po sinjem svodu, ki zavit je v temni halji, žalobne speve zvočne črede, ki odhaja. Lepota v speči vodi, nema in pobožna, večeru slična, naj na biserna in rožna
ti usta dam uročni, nočni ta poljub, da zadrhti kristal, ki ga skali moj up. Telo izgnano moje, odnesi ga v temino, piščal osamljena, ti toči v mesečino,
v srebrne čaše daljna plakanja.
Cookies on Poetry Cove