Izgnanci

Valovi dima ovijajo žarnic kričeče soje … vihar razbrzdanih popevk, krikov in kletev se staplja v godbo tokavo, ki trga ko zver nenasitna še ujedljivo, vonjivo laskanje vijolin in cimbal čarobnih sviračev-ciganov …

in jaz: – otoček, ki skoro preplavlja ga že razljučeno morje. Od vseh vetrov so se s tepli skupaj ti blodneži, obupanci, rovarji, sanjarji novih zakonov, kovarji neznanih usod.

Še tolstega kapitalista omamlja melodija skrivnostna, ki valuje od srca do srca: s trudnim glasom popeva, taktira z omahujočo roko – (kaj mar so mu zdaj računi, kupčije, ko tudi njegovo

smejoče srce niha v neznanih tokovih). Iz omotice me je predramil neznanec z otroškimi očmi: „Saj me poznaš!“ „Kako?“

„Proletarec!“ in mi podal je roko in že sva brata. Njegove besede – zublji vulkana Rusije in vsa brezmejnost tujine … bojišč … še ni vgasnil plamen v očeh,

še veruje mož-otrok, da se vtelesijo sanje ogromne … Tam v kotu zaupno šepečejo prekupovavci – jekleni možje, a tudi nje že zastruplja divja pesem, ki obliva duše vseh teh zatočencev.

Preko src razžarjenih, trudnih drsijo utripi vriskajočih vijolin, bajalci duš izvabljajo strupe opojne … In zdaj so te melodije edina vez,

ki druži nas vse izgubljence … vsi bratje zdaj, v kres so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj … V eno se stapljata kletev in sen: v oni skrivnostni prakrik – o, kak te poznam –

ti večno neutešeni kam … kam … Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic mravljišče, vse to – ogromni kaos, ki išče, išče …

Česa? In nad vsem – vijoline, spravljivke-tolaživke pojo ...