In z vsakim letom boš še bolj samoten,
na svet boš gledal le še iz daljav,
srce bo morda prosto vseh težav,
in še spomin na drage bo begoten.
Iz gor molčečih srkal boš tišino,
še sam boš ledenikov večni mraz,
sproščenca te ne bo oklepal čas.
A ko doživel boš vso veličino
brezčutja v sebi in v prostorju zvezd,
boš – videc – z grozo bednost svojo uzrl,
zaman po zemlji koprneč boš mrl,
zaman, ker boš na koncu svojih cest.