Konji! Ah, konji, beli, rjavi in črni! Vsi ste še moji, vsi, ki sem bil z vami, konji z Zlatega polja, iz Dola, z Gore, s Krtine, Škocjana in Vrbe ... O, moja leta!
Kdo vam zdaj z bičem zažvižga na diru veselem v Ljubljano, v Moravče, v Loko, v Kranj in na Brezje? Kdo na povodcih sprovaja vas k zvrhanim jaslim, kdo bdi skrbljivo nad vami zdaj v noči brez spanja?
Uro prenekatero – zvezde so ugašale – nas je zajela žalobnost: tako sem bil sam sredi sveta! Hiše so spale pod mesecem, gospodarji so spali, še pes ni zalajal ...
Tako noč bi nekam izginil, kot bi odplaval – val se zgrne čez brazde, niti spomin ne bi ostal za menoj. – – O, moja leta! Bil sem pred njimi: zdaj so krepki gospodarji,
žene imajo, družino, domove v ogradi, češ: to sem jaz, tukaj sem živel in zidal ... Bil sem pred njimi: zdaj so veljavni gospodje, farovški, šolski, orožniški, možje postave ...
Ah, moji konji! Vam sem podoben. Iz kraja v kraj se menjavamo znova in znova in znova. Komaj se sprijateljimo, že nas prodajo narazen, v tuje roke ... Pa spet pričnimo ...
Hlapec od včeraj, od danes, od jutri! In ženske se ti izognejo: s tabo ne bom šla se klatit. Kaj si pridelal, pokaži! Kot bi vsa leta bičal po zraku: zaman se iščeš v praznoti.
Ne, ne, postojte: če bi se v čudežu zbrali vsi moji konji, pribegli od vseh gospodarjev, na enem kraju, o, to bi videli hlapca Andreja, mogočnega v novi slavi.
Glava pri glavi bi silila v hlapca Andreja, v ljubljenca, varuha, dobrega botra in strica, Riže in Lize, Žive in Luce in Belci ali bi strigli z ušesi in hrzali, tolkli s kopiti:
„To je naš gospodar, naš pravi! Mi smo njegovi! Ljubil je nas in solze je točil za nami!“ Zdaj smo vsi skupaj, o, zdaj bomo zdrveli svobodni križem sveta! Kdo nas bi ustavil!
To bodo gledali in se bodo čudili: kakšna to vojska vesela dviga oblake! Ah, ta huda izkušnjava! Zalezi se v slamo, spi, da boš jutri zarana koso naklepal.
Konja odpel bi, zajahal ga, vrgel se v noč, v tisto, odkoder ne vrneš se več med ljudi. Ah, kaj budalim ... V nedeljo grem h gospodarju: tako in tako je ... dajte mi spet pet kovačev.
Z njimi spet v gostilno, pa se napijem med mladci in se navriskam, da bodo odreveneli: kaj se mar ženiš, Andrej? Tako bom izganjal hudiča iz sebe dva dni. Potem – bo spet dobro
in spet se bom zadnji ponižno sklanjal pod jarmom.
Cookies on Poetry Cove