V meglo, temo,
ki v njo
zapuščena pokrajina tone,
v nebes pradno
mojih preplašenih misli oči se pno …
V noč
prostrana polja pretajno pojo …
Vse kot okamenelo ždi:
orjaško, fantastno nebo – se zdi –
da pogoltne pod mano rastočo zemljo …
Sam …
Nad mano, krog mene vsemirje preteče …
O, čudnih mož-daljnovidcev, v divjih stoletjih, misli
žareče,
meči sekali so v brezizrazno, sovražno temo …
To ogromno, turobno, tesnobno mrakovje,
ki v njem se gubim …
Drhtim
v neznani slasti, v propasti drhtim,
osamelost prestrašna se v duši zgosteva
kakor oblakov valovje,
ko mi ogromna misel zoreva:
Tudi jaz sem vtkan v to zibajoče se, zagonetno vesoljstva
telo,
ki z zversko naslado preži
na tihih sanj utripe, na vsake želje dihljaj,
na vsake misli nihaj,
in vem:
od zlih, nevidnih sil objet
ne morem, ne smem
v nič nazaj …
Kam …
V tem čudnem hipu – nikogar … sred kaosa sem
sam,
sam …
O, zakaj sem se izločil, iztočil iz neskončnih temin,
zakaj!