Človek

Sredi težke noči je udarila večnost ob bron duše … in zvon je trpko zabrnel nad speče mesto – – – O, ruševina mojih davnin: svetlikanje nad močvirjem …

črepinje v mlaki zrcalečih se zvezd … O, dobri ljudje, prijatelji sonca, vitezi bodoče besede, sestre radosti, točajke godbe, – – – ali že davno počivate v grobu?

Ali je moje kraljestvo grob? Ne vidim vas, ne slišim vas ob tej uri brneče duše … samotne roke krilijo v brezupno temo … Čujem, kot, da mi kdo s kladivom nabija po srcu:

„Pokličem te ob uri izpolnitve! Kako visoko si zrastlo drevo, ki sem te zasadil za večnost?! Ime sem ti dal in te razločil od zemlje in nebesa, od

korenin, od zvezda, drevo na gori! Pokličem te …!“ Ne! Ne! O, grozni glas iz noči!

Glej: deset let: komaj svoje ime sem zaznal, še deset let: komaj govoriti sem znal, še deset let: komaj brate in sestre sem zbral

in ljudi v sovražnike in prijatelje razdelil, še deset let: komaj sem si dom dogradil, še deset let: o, kdaj se bom odpočil! A ti, čakaš, čakaš …

Kako, samo v nočeh kdaj vzžarela je misel vesoljna kot zarja in klicala v onkraj,

a v jutru je roka zamahnila in slutnja kot megla je dahnila. Ne odtod, ne odtod! Zdaj so še bratje in sestre v gosteh

in radost in pesem in smeh, še ni sonce zašlo za goro! V noč samotno krilijo roke … Nikogar ni …

Še moj odmev je gluh in suh … in sem in nisem … Moje misli kot okamenele kače – ogromne korenine – se široko plazijo pod zemljo …

Sredi težke noči je odbila večnost ob duše bron in večnost preži, preži, preži …