Molči beseda. Tihota prepleta
hiše, reko, drevesa, ljudi ...
Iz somračne globeli kipi
sen pritajen in se razcveta
v zvočne podobe, v pošastne like,
v dehteče motnjave prividov zlih,
noč izdihava pod vsemir tih
duha – ujetega v dnevu – krike.
Kakor sanjske prikazni rasto
stvori iz brezdna žej in strasti,
morda presenčni, da jih sprosti
življenje v iz volje rojeno telo,
morda, ker ni jim odbil še ukaz
tajnosti rojstva – zlovešče preže,
kot hudourni oblaki vise
nad mestom: „Rešite, rešite nas.“
Mrežijo misli, zastrupljajo kri,
grizejo v dušo zlohotno, pohotno,
da bi spočeli dejanje temotno,
še preden jih v brezdno dan prepodi.