Gledam tvoje bele roke:
valove ... valove ... valove ...
mi čez misli jez ... vse čez ... vse čez ...
v tja, kjer se predramlja groza drhtenj,
v tja, kjer se poraja neskončnost življenj,
v tja, kjer se budim, budim ...
O, jaz se te bojim, bojim ...
že misel nate skriva v sebi žive kresove neznanih zvezd,
kot prvi človek stojim
in se obotavljam na prvem koraku zavitih cest
in
gledam tvoje bele roke ... bele roke …
premirno valove, valove, valove ...
v neizmerno nemirnost se gubim, gubim ...
živim.