Eno leto je minulo, Ali duša ni spomnila Se Veronike nobena. Herman davno že je menil,
Da med mrlve se prišteva. Njen preljubi oče kmalo Je končal življenje svoje, Brž ko strašno je osodo
Svoje ljube hčerke zvedel. Celo Miroslav je zabil Ljubljene nekdaj sopruge Pa za drugo se deklico
Plazil kakor volk za ovco, In jej dušo davil čisto. Neki dan, glej, v Ojstrovec so Tropo vjetih pripeljali,
Ječe ž njimi napolnili. Tedaj vrata odkopali In so ječo otvorili; Kakšno, čudo se prikaže!
Vse obide strašna groza Ko zazro prikazen čudno, Živo še Veroniko. Lasje so jej do kolena
In krijo nagoto udov; Vsa v molitev je vtopljena, V Boga vsa je pogreznjena. Vse strmi in plaho gleda,
Toda Herman zdajci slugi Da ukaz presilno ljuti: Brž mi v kopelji vtopite To pošast pregrozno, strašno,
Da je žive več ne vidim. Zdaj so z vodo sod nalili In Veroniko vtopili. Zdaj Veronike je duša
Svoje telo zapustila, In se v svitle kraje rajske V božje varstvo povrila. Z rajskim petjem so duhovi
Spremljali jo v božje krilo, V božje krilo, na plačilo; Telo njeno pa v Braslovčah Črni zemlji se izročilo.
Bela žena Rojenica Vsak dan grob obiskovala, Za Veroniko še dolgo Se solzila in jokala. –
Kje dežela, kje leži, Mesto tisto, kje stoji, V kterem sreča je doma, Solz nobeden ne pozna?
Iščem je po svetu krog, Hodim čez planine, log, Kamorkoli se podam, Sreče le ne najdem tam.
Pridem v mesto, v carski dvor, Tam prepeva pevcev kor; Vtihne kor, in jok in stok Napolnuje zlat obok.
Kar od tod naprej hitim, Mesto za sebo pustim. Pridem v malo snažno vas. Tu je sreča, slišim glas.
Al tud sreča tu doma Stanovitna ni še bla; Mnogokrat med vrisk ljudi Že nesreča prihiti.
Blizo vasi vrt leži, Mnogo križcev v njem stoji, Ta je sreča tu doma, Tak' napis na znanje da.
Ta dežela, tu leži, Tisto mesto tu stoji, V kterem sreča je doma, Solz nobeden ne pozna.
Tu leži tik brata brat, Ne velja cekin, ne zlat. Tu nobeden kralj in kmet Ne prepira se za svet.
Tu ni bolečine več, Sem ne seže ostri meč; Tu ugasne vsaki črt, Ker do sem le seže smrt.
Oj dežela, da sem le Enkrat vendar našel te, Kjer doma je sreča, vem, Zdaj iz tebe več ne grem.
Cookies on Poetry Cove