Dan enak je temni noči. V črno ječo ne pošilja Žarkov svojih zlato solnce. Zlato solnce, mila luna
V črno ječo ne prisveti V črno ječo ne migljajo Od obnebja svitle zvezde. V črno ječo ne duhtijo
Cvetke krasne od poljane. Rajsko petje mičnih tičic V črno ječo se ne čuje. Le ostudni strupni gadje,
Se vijo po ječi temni; Al Veroniki ničesa Ne storijo žalega. So prijatelji jej dobri,
Dosti boljši kakor ljudje, Ž njimi ona si igrava, In prepeva mile pesme. Gadi slušajo veseli,
Ko doni nebeško petje. Čuden svit od glave njene Razsvitljuje črno ječo. Bela žena Rojenica
Jej prinese v noči vsaki Bel'ga hleba, bistre vode. Ž njo se rada pogovarja Od slovenskega naroda.
Pa se milo jej pritoži, Da narodje so slovanski Med sebo tako nezložni. Milo toži, da je lipa
Čisto čisto pozabljena. Milo toži, da se širi Ptuji duh ko živa kuga Po slovenskih vseh krajinah.
Milo toži, da sinovi So nezvesti svoji mamki, Da po tuji hrepenijo, 'Z tujih virov le pijejo,
Lastno polje rodovitno Pa popuščajo v celini, Da ga gosti mah zarašča, In se trnje korenini.
Pa spominja Rojenica Radostno se zlate dobe, Ko je vladal Samo silni, Ko hrvaški slavni kralji
So Slovene osreč'vali; Se spominja Marka kralja, Lazara, kdaj Srbom cara, In Veroniki govori:
„Zlata doba je cvetela Nam Slovenom stare dobe: Al je zlata doba prešla, Kakor krasni dan preide,
Noč za dnevom spet nastopi; Al za nočjo svitla zarja Spet dan krasen napoveda: Tako pokrajine naše
Je pokrila črna tema, In jih krije in bo krila, Let še štirkrat sto in dalje. Hudi boji spodkopali,
Bodo naše pokrajine; Se 'zneverili sinovi, Ptujci v šako jih dobili Da v domači lastni hiši
Po domače ne bo smelo Se več govoriti celo: Tedaj zora spet napoči, Ptice spet se predramijo
Po slovensko peti jele Da Slovence prebudile, Lipa bode brst pognala, Zelenela in cvetela,
V hlad Slovence spet vabila; Cvetke nove se rodile, Med po njih bučela brala. Mili car bo tedaj vladal,
Oče vsem podložnim svojim, Ki zapisal na zastavo Svojo je enakopravnost Vsem narodom, milim svojim.
Tedaj bodo so Slovenci Spet iz spanja prebudili, Za orodje poprijeli In ledine preorali.
Trnje samo ne bo dalo Hitro vspešno se končati; Milo solnce bo sijalo, Pokrajine ogrevalo.
Cvetke vse v krasoti cvele, Tice nam po naše pele. Mati Slava radovala, In bo sine objemala;
Z lastnim mlekom jih dojila, Z žarom, umom in pogumom Jih pojila, jih sitila. In ljubezen bo narode
Vse slovenske ogrlila." Tak Veroniki je bila Rojenica govorila; Ž njo je plakala, solzila,
Pa se ž njo tud veselila. Hej Slovenci Ustanimo! Solnce vzhaja
Za goro. Pevajo že Tičice, Vstajajo že
Cvetlice. Lepo jutro Se mladi, Modro nebo
Rumeni. Čujte, čujte Mili glas! Slava mati
Kliče nas: Brž na delo, Čas je s'jat. Seme v zemljo
Zakopat. Bode klilo Iz zemlje, Sad rodilo
Veke vse. Zemljo varje Mili car, Naš preljubi
Gospodar. Solnce sije, Dež rosi. Blagor kaplja,
Seme kli. Krepko raste, Že cveti, Da pod cvetjem
Se šibi. In stoterni Vrne sad, Kar trpimo
Na spomlad. Dušno polje B'lo dozdaj Neobsejan,
Pust je kraj. Mnogo pustih Že ledin Oboral je
Slave sin. Dušno polje Že cveti, Cvet nad cvetjem,
Se šibi. Ga varuje Mili car, Solnce greje
Topli žar. Nada sije Boljših dni. Rod slovenski
Več ne spi.
Cookies on Poetry Cove