Stojaj, stojaj staro mesto, Staro mesto, slavno Celje. Sredi mesta majhen tržič, Sred tržiča širok oder,
Širok oder za sodnike Za sodnike pravoznanske, Za tožitelja Hermana In Veroniko junaško.
Vse se tare ljudstva v Celji. Ni o shodu taka gnječa V starem mesta nikdar bila. Dan žari se, dan prestrašni,
Ko bo javno se obsodba Čez Veroniko izrekla, In nedolžna žrtva Na morišči darovala.
Ura bije, ura bije, In devet odbije. Kar na oder se podajo Vsi sodniki pravoznanski,
In se vsedejo na stole. Za sodnikom vstopi Herman, Za Hermanom pa beriči Pripeljajo mlado ženo,
S črno halo odeveno. Herman bere zbranim tožbo: „Herman jaz po volji božji, Celjski knez in ortengraški,
Ban hrvaški in slavonski, Tožim ženo pričujočo, Da očarala mi sina Miroslava, oskrunila
Rodovino celjskih knezov, In zahtevam vaše sodbe, Da sežge se na grmadi." Al Veronika molče je
Na visokem odru stala, Veličastna in čarobna; Nije stala, se zibala Je med nebom in med zemljo,
Kot nedolžni angel rajski. Duša njena se vzdignila Je v nadzračje k Bogu bila. Živo v licu izražena
Bila je nedolžnost njena. Sveti mir se lesketaval Na obličji njenem milem. Moli v duhu še presrčno,
In se na odhod pripravlja, Tak' obsodbe pričakuje. Vseh oči so na-njo vprte V mlado ženo zatoženo,
Vseh oči so se solzile, Srca vseh za njo so bile. Tud sodnikom pravoznanskim Ni beseda gladko tekla,
Gledali so rajsko sliko, Rajske zrli so očesa Vilovitega telesa. Kak molče so došli bili,
Tak molče so zapustili Oder, ženo in Hermana In domu se spet vrnili. Herman škripal je z zobmi,
V srcu mu je kipel srd, Dihal srd in strup in smrt. Mu 'z oči je plamen vrel: Kar beričem zagrmel:
V Ojstrovec pošast drvite, V črno ječo jo pahnite, Ječi vrata zazidajte, Okno dobro zakovajte,
Da pogine tam od glada. In brž v Ojstrovec beriči So Veroniko peljali, Jo pahnili v črno ječo,
Ječi vrata zazidali, Okno ječi zakovali In jo smrti prepustili, Strašni smrti od gladu.
Krasne zvezde so leskeče, Krasne polja so cvcteče, Veličasten jutra žar; Al še lepše, ko cvetlice,
Je nedolžno, čisto lice, Je najlepša božja stvar. Kar je božja dlan stvarila Lepšega ničesar bilo
V celem res stvarjenji ni. V lice svoj je lik vtisnila, Z rajskim čarom ga oblila, V sedež ga izbrala si.
So narisane nebesa: Svitle zvezde so očesa, Rajskih slasti je izvir, Duh nebeški ga obdaja,
Barva čistih svet'ga raja, In čez njo razlit je mir. Oh zato nedolžnost zlata, Kak čarobna je, bogata,
Še v spominu starih dni! Ko postane lice velo, Rad spominja starček celo Časa se nedolžnosti.
Cookies on Poetry Cove