Herman pahne v strašno ječo Mlado ženo, svojo sneho. Daje jed jej kruh plesnjivi, In pijačo blatno vodo,
Da bi reva v temni ječi V strašnih mukah poginila. Trdi kamen jej blazina, Postelja jej blatna zemlja,
Grde cunje oblačilo; – Pa jej angelvarh prijatel, Dobra vest jej tovaršica, Sveta vera tolažnica,
Jej molitev pomočnica. Nada njena so nebesa, Kjer plačilo neizmerno Je čez male ure čaka.
Duša nje iz solz doline Se v nebesa preselila, Na telesne svoje muke Pa je čisto pozabila.
Milo pesem je zapela Od nebeškega veselja; Milo pesem je zapela Od ljubezni nevenljive;
Milo pesem je zapela Od zvestobe zakonske. In od zore do večera Pevala je sladke pesmi,
Sladke pesmi miloglasne. Tičica začula petje V strašni ječi, temni ječi; Pa je k oknu prifrfrala,
Da bi petje poslušala. Je na oknu obsedela, Pa je peti tud začela. Ko Veronika je pela.
In od zore do večera, Od večera spet do zore Si Veronika prepeva, Mala tica jej odpeva
Sladke pesmi miloglasne. Se razlega rajsko petje Po vsem gradu do dvorane. Sliš'jo v temni ječi petje
In med sabo govorijo: Kdo prepeva v strašni ječi Take pesme miloglasne? Ne prepeva jetnik pesmi, –
Jih ne more od bolesti, – Pesme take duh prepeva, Ki se klati po gradovi. Herman čuje rajsko petje
In nasluša, 'z ktere ječe Milih pesem glas dohaja, Ki ga v črno dušo speče. V temno ječo kar hiti,
Da tam vidi, kdo predrzne Pevati celo se v ječi. Stopi v ječo, pa zagleda Živo še Veroniko.
Al mu srce je kamnito, Je kamnito kot zidovje, Ki mu dela krog zavetje. Bil bi z mečem jo prebodel,
Ali taka smrt bi bila Še prelehka, še premila. Po postavah čaravnica Mora le sežgana biti.
Torej skliče Herman celjski Vse sodnike štirske v Celje, Da obsodbo bi sodniki Čez Veroniko izrekli.
Na poziv njegov zbero se Vsi sodniki pravdoznanski Iz dežele v staro Celje. Imenitni vitezovi,
Kmetje prosti in tržani, Vse potuje v slavno Celje, Tam kopiči se grmada, Da Veronika zgori v njej. –
Al le ena se beseda Potujočih vedno sliši: „Ona čisto je nedolžna, Njena kri bo v nebo vpila,
Za mašč'vanje nad rodbino Celjskih imenitnih knezov.” Le nedolžen more peti Tud zapuščen od ljudi,
Osramočen, v strašni ječi, Ker ga nič kaj ne teži. Le nedolžen povzdiguje Z rajskim petjem kviško se,
Leta duh njegov v višave, Truplo zemlji je v oblast.
Cookies on Poetry Cove