Skor Veroniki bi duša Bila truplo zapustila, Da ni bela Rojenica K njej v tem hipu pristopila;
In jej dala vode piti, Čudne vode iz studenca, Ktero pijejo le Vile. Nova moč se jej povrne
Zopet v ude vse in žile; Se na postelji vzdignila, Zatočila solze britke In tako izdihovala:
„Oh, da bela smrt me ni Na bojišči pokosila! Da s tovarši spala bi In gomila bi me krila!
Oh, da me osoda je V to dolino pripeljala! Kak' je ranjeno srce, Oj, da bi ga zdravit' znala!
Oh, da sem mladenča šla Srca rahlega služiti! Raje pač trinogu bi Htela zadnja sužnja biti.
Oh, da zbrala bi brlog Si za bivališče bila! Korenince brala krog In studenčnico bi pila!
Al pa, da bi v ječi bla, Kjer moj Miroslav prebiva, Tik njega priklenjena, Bila mrtva že al živa.
Herman, Herman, oče moj! Miroslava meni dajte! Oh izpustite ga koj, In za sneho me spoznajte!”
To poslušal mladi kmet, Ki pri vrat izbe stal, Pa mu jc žareče srce Ledenelo in strmelo.
Kar je tekel do soseda In mu djal: Preljubi Janez! Glej, pri nas gospa je knežja, Miroslava lastna žena,
Ktere išče stari Herman V kotu vsakem po deželi. Kdor jo v roke mu 'zroči, Sto cekinov ta dobi.
To novico Janez sopet Svojemu sosedu pravi, In od ust do ust novica Gre kot oginj 'z strehe v streho.
Nek Celjan zazve novico, Urno v gornji grad hiti Herman se mu nasmeji, Sto cekinov mu deli.
Brž beriče svoje skliče In jih tako nagovarja: „Pojdite na Frankolovo, V selu loškem poprašajte
Za Bosača prost'ga kmeta; Deklo vklenite njegovo, Ki mu tri že mesce služi: Pripeljite sem jo varno,
Ker je dekla čaravnica; V gornji grad jo pripeljite.” In beriči so veseli Stekli tje na Frankolovo,
Lovske pse so sabo vzeli, Ostre meče privezali, In verig si oklenili. Pri Bosači poprašali,
V Loki so za tujo deklo, Ki od kresa služi njega. Kar so v izbico planili In Veroniko vklenili,
Lovske pse na njo ščevali, Kot bi divja bla zverina, Ter jo bili in suvali. In Veronika pustila
Je kot jagnje se vkleniti, Se vkleniti in suvati Vražje kleti, zaničvati; Ni besede 'zgovorila.
So Ločani pristopili, Za Veroniko prosili; Al beriči so vaščane Kakor smeti razpodili.
So Veroniko do Vojn'ka, Trga majhnega peljali; Vsi tržanje so pritekli, Gledali junaško ženo
In jej slavo glasno peli. So Veroniko beriči V slavno Celje pripeljali, So Celjanje prihiteli
Gledat žene tak' junaške. Naj se nam nebo tud poobleče, Vsred se bel'ga dneva naj stemni, Vžigajo tud' strele naj goreče,
Otrpeva naša žarna kri; Vrag čez nas naj 'z pekla oginj meče, Naj se proti nam vse zaroti; Stojmo krepko, Bog nad nami kraljuje,
Ki hudobo vsako ponižuje. Naj se žuga nam največa sila, Zguba vsega, kar še veže nas; Naj od žalosti nam poka žila,
Od skrbi izpade vsaki las; Naj odpira groba se gomila, Naj trobenta sodni poje glas: Stojmo krepko, Bog nad nami kraljuje,
Kteri žalost v radost spreminjuje. Med zločince tudi naj svet nas šteje, Naj tepta se naša čast, ime; V ječah naj umiramo od žeje,
Naj se na morišče z nami gre, Naj že tam tud sapa zadnja veje, Naj za nas že vse zgubljeno je: Stojmo krepko! Bog nad nami kraljuje,
Ki nedolžnost vsako ohranuje. Da le vest ničesar ne očita, Kamen kak na duši ne leži, Vsaka solza, tu od nas prelita,
Lesketala bode v večnosti, Ko nedolžnost naša bo odkrita Prišla pred sovražnikov oči. Oni v pekel bodo ropotali,
Mi se bomo v nebu radovali.
Cookies on Poetry Cove