V mladih letih bil je kmetič, Ni imel še tovaršice, Tovaršice, zveste žene, Pa imel je preskrbeti
Še očeta, sivo glavo, In boleno staro mater, In nejake mlade sestre. Jako treba pomočnice,
Zveste žene mu je bilo. Zbiral si nevesto svojo Za predrago milo ženo, Zbral Veroniko si deklo
Za nevesto milo svojo. Te volitve so se starši Prav iz srca veselili. Kliče svojo deklo v izbo,
In jej tako govori: „Čuješ kaj, deklina ti! Al bi hotla moja biti? Al bi hotla mene vzeti?
Al bi hotla povrniti Mi z ljubeznijo ljubezen? Al bi smele moje roke Kot nevesto te objeti
In peljati pred oltar.” Te besede mlado ženo Hudo v srce zapeko; Slednjič mu besede pravi:
„Nikdar se ne bom možila, Bogu le sem in Mariji Vedno zvestost obljubila.” Besedi se teh ni vstrašil
Kmet bogati, lep' mladeneč. Nagovarja jo in prosi Tako milo, ljubeznjivo, Da bi se kamnito srce
Bilo dalo omečiti, Zadnjič jej se tako pravi: „Oh za Boga, moja žena Ti postani,
Moj'ga srca, moje roke Se ne brani. Če nevesta moja draga Nočeš biti,
Hoče me gomila v letih Mladih kriti. Kdo če starega očeta Mi hraniti?
In boleno mojo mater Ozdraviti? Kdo nejake moje sestre Če varvati?
Kdo po njivah mojih plodnih Če orati? Ptujci hočejo moj mili Dom posesti,
In očeta, majko, sestre Pa odvesti.” Te besede srce zbodle So Veroniki do smrti;
Noge so jej obnemogle, Moč telesna jo zapušča, Da se je na tla zgrudila. So na posteljo domači
V zadnjo izbo jo prinesli, In jo Bogu in Mariji Žalostni priporočili. Kedar hočeš si nevesto zbrati,
Moraš pridno dekle poiskati, Ktera je pobožno izrejena, V kteri greh še ni pognal kali; 'Ž nje postane mila dobra žena,
Zvesta tovaršica žive dni. Kaj pomaga dota tud' bogata, Kaj pomaga dnar in mošnja zlata, Če se um z marljivostjo ne veže,
Kaj pomaga lice prelepo? Če nevesta, kteri se priseže, Samo le prinese dnar, blago. Blago srce, vajene ročice,
To najlepša dota je device!
Cookies on Poetry Cove