Hej, Celjani, brž na noge! Z mehkih pernic se vzdigajte, Ostre meče pripašite, In se v gorni grad podajte.
Herman hoče tak imeti; Kdor ne sluša, mora umreti. Jako tak Celjane kliče, Gor in dol po mestu hodi.
Praskajo se pa Celjani Brišejo oči zaspani. 'Z mehkih pernic vstajajo, In se v grad podajajo.
Z novega se je zvedrilo, Luna bleda prisijala, Kot v mrtvaški bledi prt Zemlja je povita bila.
Kril okol'co je savinsko Silno studen smrtni duh. Prikaz'vale tu in tam se V strašni sliki so prikazni.
Ura je ednajst odbila, Ura je duhovov bila. Živo vse je trepetalo, Kot o sodnjem strašnem dnevu,
Lasje kviško so šršeli V strahu, kaj se bo godilo. Stal molče je mladi vitez Sred junakov svojih dragih,
Slišal je Celjane priti, Vidil jih bezbrojne glave Proti grada se majati. Vedel je, da mora vmreti,
Ni ga žalilo umreti, Smrt mu bila jako mila, Al, da rešiti ne more Svoj'ga dragega gospoda,
To ga v srce je žalilo, To žalilo to je v srce. Tud ostale vse junake, Ki so srčno se objeli,
Bogu duše izročili, In molče pričakovali Bližajočih trum sovražnih. Kot volkovi, ki spustijo
Gladni se nad čredo ovec, Tak spustijo se Celjani, Z njim za jedno Hermanovi Na krdelo vitezovo.
Boj se vname. Boj ne, –– Bilo je mesarsko klanje. Trupla mrtvih zdihajočih Na bojišči so ležale,
Kakor snopje v času žetve Za ženjicami po polji. Boj za duše bil se vnel je Z angelji in pa z vragovi,
Bil se vnel je boj strašan, Kot na občni sodnji dan. Mladi vitez hrabro bije Se s sovražnikom bezbrojnim,
Kjer porine, vse leži, Kamor vdari, vse beži. Vendar mlada moč omaga, Ž njo omaga truma zvesta;
Kri mu teče iz desnice, Kri mu teče 'z mlade glave, Kri mu teče 'z hrabrih prsi, Moč junaška ga zapušča.
Bliža mu se s koso ostro Bela žena, bleda smrt. Vse moči telesne zbere In porine meč v sovrage;
Šest jih pade, on pa zgrudi Se na nje. In čez mrtvih trupla goste Vrejo v gornji grad Celjani
Bojne pesme prepevaje, Da razlega zmage glas Po savinski se dolini. Slava junaku grmi iz ust navdušen'ga ljudstva,
Kteri je v ljutem boji kri prelil za pravico, Na bojišči stoječ, kot skala med morskim valovjem, V ktero buta vihar in morje zaganja valove. Večno junakov spomin živi do poznih narodov.
Rad še pokaže vnuk otrokom gomilo prededa, Ter ga postavlja v izgled junaškega srca in dlana; Stavi kreposti v posnem, ki venčala dušo njegovo, Gorko ljubezen do svojih, do doma, do svoj'ga vladarja,
Cvetke mile sadi na grob, na gomilo prededa.
Cookies on Poetry Cove