Črne megle so zakrile Na obnebji zvezde mile, Bliska se ko k sodnjem' dnevi In vrezava grom za gromom.
Dere sova se ponočna, Kavkajo vranovi črni, Joče milo bela žena, Bela žena, smrt koščena,
Psi pa ženo vgledajo In nemilo tulijo. Herman stari spat' ne more V gornjem gradu, v starem Celji,
Sliši kak se sova dere, Kak vranovi kavkajo, Sliši jok koščene žene Sliši psov tuljenje votlo;
To pomeni vel'ko silo, Hitro vstane, meč pripaše In po gradu gledat teče, Gledat teče na stolpove,
Blisk potegne sem iz megle In pokaže mu junake, Ki se gradu bližajo. Alo hlapci, brž na noge!
Bliža gradu se sovražnik, Vzem'te meče najostrejše Pa pri vratih grada ga Tiho tiho pričakajte.
Janko, ti pa v mesto teci Zdram' Celjane in jim reci: Brž se v gornji grad podajte, Ostre meče pripasajte,
Herman hoče tak imeti, Kdor ne sluša, mora umreti. Mladi vitez in junaki Približujejo se srčno
Star’mu gradu na višavi, Kjer zdihuje Miroslav V strašni jami, grdi ječi. Bliža njemu se rešitelj:
Draga žena, zvesti hlapci. Noč junakom je pripravna, Najti menijo vse speče, Po nevedoma zidovje
Grde ječe prekopati. Al od bliska so izdani. Kakor bčele, ki o letni Topli uri se rojijo
Panj obsipajo bčelnjaka, Tako sipljejo se 'z grada Hermanovi zvesti hlapci. Mladi vitez z mečem seka
Zdaj na levo, zdaj na pravo, Z mečem seka, kakor hlapec, Kdar kosi o kresu travo. Mahne enkrat, pet jih pade,
Če porine, šestim duša 'Z srca zgine. Bliskajo se mu očesa Vreje kri,
Med sovrage konj ga nese Smrt pihaje v vragov trope; Jok se sliš’ umirajočih Sliši ranjenih ječanje;
Črni vrani kavkajo, Sove iz skalin beže. Tu sprejemajo duhovi Blagih duše v svoja krila,
Tam pa čakajo vragovi Na hudobnih črne duše. Na okolci duh leži, Kliče k sodbi umorjene
Pred sodnika sodni stol. Teče kri, Da bi gnala kamne tri, Na bojišči malo že
Hermanovih hlapcev je, V beg so drugi se podali, V grad bežijo še ostali, Kar pomoril meč jih ni,
In zaprejo gradu vrata Za seboj. Mladi vitez k vratom stopi Glasno vpije: hej odprite
V gradu čemo prenočiti, Rano vstati, zopet iti, Svoje blago s sabo vzeti Svoje blago nam predrago
Gospodarja Miroslava. Ako vrat nam ne odprete, Hočemo jih razsekati Vas pa vse ob glavo djati.
Čuli so ga Hermanovi Pa mu tako besedili: „Ne odpremo, ne bojimo Vas se celo celo nič.
Mi smo Nemci imenitni, Vi pa ste za nič Slovenci, Bote radi še bežali, Kdar Celjani pridejo,
Glave bodo vam sekali In jih lovskim psom metali.” Mladi vitez to posluša Pa mu mar ni za groženje,
Vkup junake svoje kliče, Da prešteje glave dragih, Al jih ni več polovica; Drugim so duhovi rajski
Duše nesli v božje krilo V božje krilo za plačilo. Mladi vitez in tovarši Se solzijo za drugovi
In rote se meščevati, Nad beriči Hermanov’mi. Dolgost je le našega življenja Za nebesa nekončani boj.
Vrag ošabno svojo glavo spenja, V hudi bitvi teče s čela znoj. Strasti, greha tropa naskakuje Vedno nas sovražna noč in dan.
Nam življenje srečno obetuje, Pa nam le zadaje novih ran. Nam ponuja mir, prijazno roko, Da le njemu pridemo v oblast.
Ker ne more zmagati v naskoku, Nam ponuja spravo, svetno slast, Da nebes si ne bi prisvojili Zmage venca nevenljivega,
Da bi brez rešitve sužnji bili Vse živoče dni sovražnika. Torej boj zapiš'mo na zastavo, Naj ne vgasne v srcu nam pogum,
Želi bodemo tem večo slavo, Več ko zmagamo sovražnih trum. Hujši ko je boj, tem lepša zmaga, Boljše, če zadene v boju smrt,
Večne sreče ona je podlaga, Ki nas preseli v nebeški vrt. Večno čaka zmage nas plačilo, Dična krona venča nam glavo.
Ko se pred očmi bo nam stemnilo, Plavala v nadzračje duša bo. Da v nebesih prejme krono zmage In posede večni sedež tam.
Za prestane trude čelne srage, To bo krasno venčal Jezus sam.
Cookies on Poetry Cove