Dan za dnevom v teku mine, Luna tretjikrat mladi, Črni vran iz gaja zgine, Se na lipo preseli,
Ktera močne svoje veje Razprostira tik gradu. Noč in dan Grdo kavka črni vran
In prežene drobne tice, Da nič več ne žvrgolijo, Vrana slišati ne mor'jo. Ene noči vran zaspi,
Drobna tica prileti Pa zapoje pesem tožno: V ječi strašni Niroslav
Milo joče In zdihuje Za svobodo, Za preljubo
Svojo ženo; Črvi mu Glodajo Mlade kosti,
Gadi krog Njega nog Se vijo, Nočna sova
Mu mrtvaško Pesem poje; Trdi kamen Mu blazina,
Miza mu je Blatna zemlja, Kruh plesnjiv Mu je jelo,
Grenke solze Mu pijača; Trda stena Se solzi,
Ko njegove Boli vidi, Pa očetu Se ne smili,
Ima oče Trje srce Od kamena. Tak prepeva tica tožno
Al zbudi se črni vran In zadavi tico malo. Sliši peti mlada žena Petje tožno tice male
Glas prebode srce njeno, Da na tla se reva zgrudi. Kar pristopi bela žena Bela žena, krasna Vila,
Da jej piti čudne vode, Čudne vode od studenca, Ki jo Vile pijejo. V mlado ženo hipoma
Šine moč, junaški žar, Kar na noge brzo skoči, Meč jekleni si pripaše, De na glavo si čelado,
Dene si oklep na prsi, Da pokrije žensko nedro, V ženskih prsih rahlo srce. Svoje hlapce glasno kliče:
Nujte hlapci, nateknite Si čelado in oklepe, Ostre meče pripasajte, Bistre konje osedlajte,
Gremo v starodavno Celje. V strašni ječi tam zdihuje Vaš preljubi gospodar, Al ga čemo rešiti
Al pa vsi poginiti. Hlapci bili so junaki Vsi slovenske rodovine, Gospodarja so ljubili,
Kar Veronika velela Hipoma so vse storili, Kot žerjavi v dolgi riži Proti Celju se spustijo.
Prvi jaha vitez mlad Vitez mlad Veronika, Tak ponosen, tak je krasen Da mu para ni v deželi,
Meč svoj suče kot junak, Kakor vojvoda veleva, Tropa jaha, da se konjem Spod kopit iskri.
Kakor ribje oko jasno Je nebo in brez oblaka Zlate solnce žarke siplje Na rumene njive žita.
Kosci kose brusijo, Mlado travo sečejo, Deklice pa jo veselo Jim za petami sušijo
In popevke pojejo, Pa ko vgledajo junake Kot žerjave dirjati Ostrmijo,
Čudijo se tem junakom Njih lepoti in pogumu. Ko pokrije svet temota, Zvon v zvoniku zadoni,
Delo tudi dokonča se In „češčena si Marija” Glasno moli družba vsa In prikažejo se lučce
Na obnebji rajske zvezde, In po hribih in višinah Se plameni vzdigajo Gor k nebesom švigajo
Fantje mladi, deklice Kresu pesme pevajo: Pridi, pridi, stari kres Se ponovi vsako leto,
Plamen segaj do nebes In razlivaj žar po svetu. Mi Slovenci krepki smo Ne bojimo se Turčina,
Naše srca plamtijo, Kedar kliče domovina, Kedar bojni glas grmi; Naši kresi tud gorijo,
To spričuje, da smo mi, In sovražniki bežijo. Plamti plamti stari kres, Žar razlivaj črez doline
Plamen segaj do nebes, Znani slavo domovine.
Cookies on Poetry Cove