Zel’še bere Rojenica V noči po savinskem polji, Zelše bere za zdravilo, Da zaceli smrtne rane,
Smrtne rane na junaku. Zmiva rane na junaku S čudno vodo iz studenca, Ktero pijejo le Vile;
In poklada, zdravo zelše Gor na rane, jih povija V rahle cunje, ko sneg bele. Da mu piti čudne vode:
Kar spregleda mladi vitez, Vitez oj Veronika. Vstane kar, obleko sleče; Meč svoj v zemljo zakopa,
Rojenica pa jej novo Kmečko oblačilo da. Al kam reva hoče iti? Kam se hoče li podati?
Če ne najde Herman celjski Na bojišči je pri mrtvih, Hoče je povsod iskati In poprej ne prenehati,
Dokler v pest je ne dobi In vmori. S hriba v polje urno teče, In po stari gladki cesti
Se napoti prot Konjicam. Jej rodi stopinja vsaka Nove boli, nove solze; Al ozira nad zvezdišče
Se pogostoma med potjo, Gor tolažbe, upa išče, In koraka tak naprej. Strašni noči nasleduje
Dan prijeten, dan poleten, Prerojeno vse miglja, Živa je narava vsa. Vse prepeva, vse živi;
Samo le Veroniki Se oko solzi. Bilo se je že zmračilo, Ko Veronika dospela
V neko selo, Loka zvano, Blizo grada Frankolskega. Tam pri kmetu prenočila, Kmeta so Bosača zvali.
Kmet Veroniko sprašuje: Al bi htela mi služiti? Lepo dam ti letno plačo, Za navržek belo krilo;
Kam po svetu hočeš iti Kam se dele obrniti, Ki ne znaš ljudi, ne sveta! Jaz imam ti dosti dela,
Dosti dela, dost' jedila. Kravam mojim bodeš stregla, Svinje moje bodeš pasla, Drva, vodo mi nosila.
In Veronika privoli; Stopi v službo pri Bosaču, Skrbno pase tolste svinje, Urno nosi drva, vodo,
Ne tožuje nič osodi, Da postala je zdaj dekla Prej gospa visoka knežja. Pridno hodi k službi božji,
Pridno moli, pridno dela, In kar si prihrani blaga, Vse deli ubogim revnim. Al ko zmisli se osode
Svoj'ga moža Miroslava, Počiti jej srce hoče In topi se v britkih solzah. Vse čisla jo, vse spoštuje
Kot nebes prikazen višo, Vsakdo si želi je v službo. Vidno množi se imetje V hiši, v hlevu kmetu Bosaču;
Vidno čez njegove njive Božji blagoslov se zliva. In nad vsim, kar kol' počenja, Vidno blagoslov počiva.
Kadar nas v težavah, revah Vse na zemlji zapusti, Kedar več za nas pomoči In tolažbe tukaj ni:
Oh ozrimo na zvezdišče Z upajočim srcem se; Gor imamo pomočnika, Kteri nam pomagat če.
On, ki vsako leto cvetkam Oblačilo krasno da, Ki nasiti vsako jutro Tičic drobnih brez broja,
Al bi On nas mar pozabil, On, ki vseh stvari mu mar! Ki je dal za nas življenje, Ki smo prva božja stvar!
Cookies on Poetry Cove