Ure teko nam ko mlinska kolesa, Kakor zrakovi skoz zračno morje, Kedar zavživamo rajska nebesa, Spolnjene prve ljubezni želje;
Kedar pred nami ljubljena devica V rajski lepoti čarobno stoji, Ljubko nas gleda in njena desnica V naši počiva in našo drži.
Tedaj ne vidimo temnih prepadov, Tedaj ne vidimo smrtne kose, Tedaj ne zmenimo strupenih se gadov, Smelo korakamo tedaj med nje.
Ure teko pa ko mlinska kolesa, Kakor zrakovi skoz zračno morje, Kratko zavživamo rajska nebesa, V svoji grozoti prikaže se vse.
Pred oltarjem božjim srečni par je stal, V večno si zavezo roke je podal, Mašnik molil je čez sklenjene roke, Pričujočim vsem igrale so solze.
Slu z nebes Veronika je slična bila, Kita cvetna se jej je krog glave vila, Belo oblačilo krilo je telo, Vse občudovalo sliko angeljsko.
Vitez stari na gostijo Vabil je sosede drage In prijatle svoje zveste; Svatovščino prelepo je
Vredil oče starašina, Čavš na mizo vince nosil, Svatje bili so veseli, Pili so, popevke peli
Od Matjaža ogerskega Od Lazara Srbov cara; Napivali so zdravice Ženinu in njega rodu
In Veroniki nevesti, Da bi srečna vedno bila In brezkrajno se ljubila; Pili mašniku zdravico,
Da posvetil je zavezo Dveh ljubečih src pred Bogom; Pili so zdravico tudi Še očetu domačinu,
Dobro srečo mu želeli, Dobro srečo pri živini In na polji dobro srečo. Luna v tretje prisijala,
Kar sedeli so za mizo, Tedaj oča starašina Pričujočim je govoril: Bog vam plačaj za večerjo
Ljubi oče domačine, Za večerjo, za veselje, Čas nam teče, pa je treba Se ločiti, k domu iti,
S sabo vzeti vaše blago. Ni je vaše, že je naše, V vrte krasne bel'ga grada Čemo cvetko presaditi,
Kjer jo ženih bo zalival, Da prekrasno bo cvetela, Vsem veselje in ponos. Oj nevesta, nježna cvetka
Hodi z nami v bele dvore V bele dvore, v lastne grade, Našla bodeš rodno polje, Lepe njive in živino,
Našla bodeš dobre duše Dobre duše, dobra srca, Mila srca, zvesta srca, Zvesto srce Miroslava.
Oče dragi, odpustite, Če vas kdaj je razžalila, Kar jej dobrega storili, Vam bo tisočkrat vrnila.
In poljubi starešina Zdaj očeta domačina, Roko mu k slovesu da, Roko da svatovom zbranim,
Z Bogom kliče in odide, In svatovi ž njim po redu. Plaka oče, plaka hčerka, In se grli in celuje,
V mladih prsih hoče srce Se razpočiti na dvoje Ko zapušča mili dom. Oh, ostani, hčerka ljuba,
Zvesta Bogu ino možu; Če kdaj pride zlo na tebe Nad zvezdišče se oziraj, Tamkaj najdeš pomočnika
Pomočnika, tolažnika, In če vse te zapusti On zapustil in pozabil Tebe ni.
Za nevesto je stopinja važna Zadnja, kedar svoje zapusti, Saj prihodnost jadna ali blažna Od stopinje zadnje le visi.
Tu spomin na prejšnje rajske dneve Vsaka trata, cvetka jej zbudi, Tam prihodne zakonske jej reve Stop'jo pred razjokane oči.
Tu v naročji majke ljubeznjive Tam pa v kleščah morebit moža, Ki jo mučil bo vse dneve žive Brez vesti, ljubezni, brez srca.
Tej stopinji druga je ednaka, Važniša je, ker jo vsak stori, Večnost pač od zadnjega koraka Srečna ali nesrečna vsa visi.
Od preljubih vsakikrat se loči, Zapusti se mili dom in vse, Druga doba vsakemu napoči, Al nesrečna al pa srečna je.
Cookies on Poetry Cove