Žarko solnce sopet sjalo In budilo je v življenje Drevje, travo, cvetke nježne; Kor prepeval drobnih pevcev
Pomladanske pesme sladke. Spet žerjavi z južnih krajev So se v trumah vračevali, Lastavice priletele
In za gnezda si skrbele. Kukavica je kukala In zmadletje oznan'vala, Lipa sopet zelenela
In vse drevje v grajskem vrtu. V senčnem hladu je sedela Spet Veronika in vila Cvetke mične v krasni venec.
Bilo že se je zmračilo, Prikazalo zvezd obilo, Vse k počitku se podalo, Da bi v Bogu sladko spalo;
Kar stražar naznani stari, Da pred vratmi vitez čaka, Ki čez noč ostaje prosi. „Dobro došel! brž odprite,
In ga v sobo pripeljite! Konja pa priveži k jaslim, Zdrave mu pokladaj krme In nastelji slame mehke.”
Stopi vitez ptuj v sobano, Se prikloni gospodarju In devici, grajski roži, In ponavlja prošnje svoje:
Da bi smel do dne ostati, Ter si ude okrepčati. „Dobro došel, vitez mladi! Vse, kar hiša mi premore,
Vse ti bodi na postrežbo Po hrvaški šegi stari.” Hčeri oče zdaj veleva, Da donese bel'ga kruha
In bokal natoči vina, Tud soli naj ne pozabi. Hipoma donese deva, Hleb in sol po stari šegi,
In bokal z najboljšim vinom, Ter postavi vse na mizo; Pa, ko viteza pogleda, Ostrmi, –
Ker pred vitezom stoji, Ki ga vidila v zrcalu. Rudečica jo polije; Bela roka jej trepeče,
Srce mlado glasno bije, Stidno zre pred se in vzdiha. Tak pred vitezom je stala, Brž mu srce očarala.
Slične deklice rodila Mati še nobena bila Ni v deželi ogerski, Ni v deželi štajerski,
Ni na Laškem, ni na Nemškem Kar obhodil vitez sveta Ni je našel še nobene, Da bi jej enaka bila.
Kdo je bil pa ptuji vitez? Bil je Miroslav preblagi, Hermanov sin v belem Celji, Ki zverino je lovil
Po hrvaških mračnih gozdih. Temna noč ga prehitela V Desenico pripeljala. Celo noč do rane zore
On očesa ni zatisnil; Celo noč do rane zore Mislil je na krasno devo; Oh ko bi pač moja bila!
Kako bi jo ljubil srčno Vse bi jej rad daroval, In za njo življenje dal. Misli, tuhta in premišlja;
Ni mu dalo zapustiti Star'ga grada Desenice, Preden ne odkrije devi, Kar mu čuti srce mlado.
Najde jo sloneti v hladu Vej zelenih lipe stare, Strahoma se jej približa In jo milo nagovarja:
„Čuješ, deklica preljuba! Al bi hotla moja biti? Moja biti tovaršica, Tovaršica, mila žena?
Al bi hotla z mano iti V daljne kraje, lepe kraje? Tam imam gradove bele, In doline rodovite,
Plodne njive in gorice, Ki jim treba gospodinje In podložnim blage majke. Bodi moja rajska deva,
Bodi mi ženica mila.” Deklica mu odgovarja: „Moja roka je še prosta, Prosto je tud' moje srce,
Pa ni prosta moja volja: Po očetovem naj bode.” „Čujte oče pobratime! Dajte meni vašo hčerko
Za nevesto milo mojo; Varoval jo bom in ljubil, Ko oko obličja svoj'ga.” „Kaj bom branil,” oče reče,
„Če je sklenil vajno zvezo bog v nebesih! če se srce Veže k srcu, duša k duši, Slabi ženski je potreba
Zvestega tovarša v sili.” „Če je tedaj vaju volja Da se v Bogu zaročita, Pokleknita in sprejmita
Blagoslov moj in vošila.” – Na kolena se spustita Oče pa povzdigne roke, Moli in blagoslavlja:
„Blagoslovi Bog nebeški Otročiča – moja draga! Ve nebesa se odprite, Blagoslov čez nju razlijte.”
Blagor očetov Deci postavlja Zlate palače, Mošnje napravlja.
Materna kletev Hiše podira, Blago in dnarje Deci požira.
Bodo vas torej Starši veseli, Bote od njih tud' Blagor prejeli.
Cookies on Poetry Cove