Bilo je jesensko vreme, Listje padalo je z drevja; Lastavice in žerjavi Selili se v južne kraje;
Pihal sever mraz je v lice, Noč dolgost je razteg'vala; Krasnih cvetek že očetu Ni Veronika več brala;
Več prepevala ni pesmic, Pesmic sladkih, miloglasnih; Le na vrtu je sedela Ljuto jesen toževala;
Da je vničila jej cvetke, In drevesa ogolila, Mile pevke razpodila, Je tož'vala, da poletje
Tako hipoma minulo, Ž njim se cvetje vse osulo. Tako, je pri sebi djala, Meni bo mladost minula,
Spremenila rajska doba; Ljubi oče skorej bodo Mene samo zapustili; Kakor listje z drevja pada,
Tako pada las za lasom Jim iz sive trudne glave; Kakor lastovke, žerjavi Selijo se v tople kraje,
Tako bodo preselili Ljubi oče v boljši kraj se, V boljši kraj, nebesa sveta. Jaz pa sama bom ostala
Brez zavetja, brez pomoči, Kakor cvetka rahla, nježna, Kteri mraz vsakter škoduje, Ktero veter omandra,
In živina potepta, Če ni v zavetji ograje. Kje zavetja čem iskati? Kam se reva čem podati?
In pomoči od koga čem V zlih nadlogah pričak'vati? Kedar sama bom ostala, Komu reve bom tožila? –
Tako milo je zdih'vala, – Kar je žena pristopila, Bela žena Rojenica. Dolge kodre je imela,
Krila jo je bela hala; V rokah zrcalo držala Deklico nagovorila: „Ti se bodeš omožila,
Ko se vrnejo žerjavi In lastovke 'z južnih krajev, Kukavica spet zakuka; Pa ne prineso ti sreče
Ne žerjavi, lastavice; Kukavica bo kukala, Ti nesrečo oznan'vala. Ozri se v zrcalo to-le:
Kaže ti moža in druga, In prihodnjih dni tovarša, Ki mu kmalo boš ženica. Lepo lice mu je dota
In po vsem širokem svetu Sluje mu ime in slava.” To izreče in devica Zre strme v zrcalo čudno.
Iz zrcala vitez krasen Jo pogleda brhke rasti In zaljubljeno obrača Le v Veroniko očesa.
Ali ko bi trenil, bila Rojenica je zginila. Spet Veronika je sama, Tiha groza jo sprehaja;
Al senja ali bedi Znala ni. In Veronika od sedaj Vsa drugačna je postala,
Več ni pela, ni skakljala, Tužno je okrog hodila, Ni vesela više bila, Noč in dan prikazen stala
Ji je žene pred očmi; Viteza tudi zabiti Mogla ni. Nekaj, nekaj se vgnjezdilo
Deklici v srce je bilo, Kar ji dalo ni pokoja Ne po dnevi ne po noči. Prvikrat je okusila,
Da je zemlja solz dolina, Pa še vedla vzroka ni, Da postala je nesrečna. Kaj se v srcu ji godi,
Imen'vati vedla ni. Srečna je srečna Deklica vsaka, Dokler ji bije
Prosto še srce. Dokler ji v srcu Prostost prebiva, Rajsko veselje
Ona zavživa. Ko jo ljubezni Pšica zadene, Kmalo iz srca
Mir jej prežene. Tedaj nesrečna Ona postane, Težko zaceli
Srčne si rane. Torej varujte, Mile device, Sladke ljubezni
Ostre se pšice!
Cookies on Poetry Cove