Na Hrovaškem, v lepi zemlji, B'la je svoje dni grajščina, Oj grajščina Desenica, Majhna sicer, pa slovita,
V senco temnih gajev skrita. Na dvorišču lipa stala In zelene veje svoje Na široko raztezala;
Krog gradu pa vrt zeleni Bil mu raj in kras in dika; V njem drevesa, rože žlahtne V rajskem cvetu duh puhtele,
Bčele med po cvetji brale, Tičke skladno žvrgolele, Grajskim kratek čas dajale. Krog in krog v nezmerni delji
Senčni gozdi, temni lesi, Gorski zveri stan prijeten, Gradu last in meja varna. Gospodar grajšini zali
Bil je vitez star in slaven, Star in slaven, sive glave, Dobre duše, krepke dlani; Še na velem mu obrazu
Bral junašk pogum in žar se. Bil je vsim podložnim oče, Vsim sosedom dober sosed In prijatel zvest prijatlom.
Milo ženo je pokopal Že v cvetočih letih njenih; B'la mu skrb zdaj hči edina, Vsa podobna majki svoji
Po obrazu, po čednostih; Hči Veronika se zvala – Po njej gre še sedaj hvala. Krasna deva lepo cvela,
Šestnajst let je dopolnila, Ni je blo deklice lepše, Vse je daleč prekosila. Ni poznala britkih strasti,
Ne ljubezni ran skelečih; Znala samo je za cerkev In za krasni vrt domači: V prvi Boga je molila,
V drugem cvetke si gojila; Jih sadila, zalivala, Zelje plela, vrt čistila, Od sadik mrčinje brala;
In med petjem cvetke zale V krasne vence povijala, Jih očetu vsako jutro V znam ljubezni darovala.
Neki dan jej pravi oče: „Ljuba hčerka, dete drago, Moj'ga srca slast in radost! Ti me vežeš še edino
Na nemilo solz dolino; Glej mi glavo vso že velo, Skor se bo mi treba vleči Tik soproge pod gomilo;
Tebe pustil bom samico Brez zavetja, brez pomoči, Brez prijatla, ki te branil Pred sovražnikom bi vražjim;
Sklenil torej sem te v Bogu Omožiti, da podporo Boš imela v britkih časih, Ko te kako zlo zadene.
Draga hčerka! mar si sama Že izbrala si mladenča, Da bi bil ti vreden druže Po lastnostih in po stanu?”
Kaj Veronika mu pravi: „„Pustite me, oče ljubi! Po livadah še skakljati Pesme peti, cvetke brati,
Vence plesti, doma ostati. Ne želim si druge sreče, To veselje mi največe, Kedar po domači trati
Cvetke berem, pesme pojem In očetu starost slajšam. Pustite mi prosti biti In ne dajte mi ločiti
Se od vas. – Še je čas, Si mladenča v zakon zbrati In prijatla poiskati.””
„Naj pa bo po tvojem, hčerka! Sila ni nikomur mila; Ko zagrebe me gomila, Bog da bi se ne solzila!
Ko samica boš ostala, Rada boš si moža zbrala.” To izreče sivi starček In objame hčerko milo;
Kot najdraže svoje blago Jo miluje ino ljubi. Krasne so krasne Zvezde leskeče,
Svetih nebes so Luči goreče. Krasne so krasne Cvetke rudeče,
Cvetke nam lepšajo Polje cveteče. Sladke so sladke Pesmi o zori,
Ki jih ščeblajo Tičikov kori. Krasno spomladno Božje stvarjenje,
Ko se zbudi vse V novo življenje. Vendar še lepša je, Deklica mila,
Dokler nedolžnosti Ni še zgubila, Dokler jej srce Prosto še bije,
Doker se venec Krog glave jej vije. Kar je nebesom Zvezda leskeča,
Kar je dolinam Cvetka rudeča: To je človeštvu Deklica mila,
Dokler nedolžnosti Ni še zgubila.
Cookies on Poetry Cove