Županova hči

Župani modro oče Luka Devet že let nad tristo kmeti, A nima sina, nima vnuka, In zeta zdaj če hčeri vzeti.

Lepo mu Zala gospodinji, Po hiši, veži vsak dan čedi, Perilo poravnava v skrinji, Vse v kuhinji je v lepem redi.

Ponosen je župan na Zalo, Vsak dan smehljaje v samosvesti Zre s praga vežnega čez tnalo, Kdaj snubci pridejo po cesti.

Oglasi res se ta in oni, A zetom so prelahki žepi In take vse župan odkloni, Če tudi krepki so in lepi.

Mladenič dojde vitke rasti, Rdečih lic, ravan kot smreka, Kot javor vzrastel, čvrst kot hrasti, Da lepšega ga ni človeka.

Mladenič snubi dekle mlado, Županu nudi se za zeta: Mladeniča dekle bi rado, A volja prava ni očeta.

“Če nimam ti dovolj imenja Drugače zadostiti hočem, Zastonj ne maram premoženja, Zastonj še tvoje hčere nočem.

Dovoli mi, župan, naj služim Ob suhem kruhu in ob vodi. Čez pet let pa se z Zalo združim, Če vse ti delal bom po godi.„

Župan bahati, trda glava Nasmeje taki se snubitvi: “No služi!„ snubcu prikimava, “Potem bom videl o ženitvi!„

Čez pet let? – dolga, dolga doba! – Mladenič vendar le poskoči, Dekletca mami ga miloba, Težko, težko od nje se loči.

In pridno dela, ne pohaja, Vsa dela točno oskrbuje, Nobeden posel ne zastaja, Sohlapcev nič ne potrebuje.

Sam oskrbuje hlev, oranje, Sam seje, vlači, koplje, pleve, Sam pokosi in sam požanje, Spelja domov na pod in hleve.

Še predno zjutraj kokot kliče, Županov hlapec že koševa; Ko davno mrak že ziblje ptiče, Še hlapec suho mrvo zdeva.

Po zimi po debelem snegu Po cel dan bukve, cere seka, Prepiha sever ga na bregu, Da ledeni na njem obleka.

Doma pa Zali rad pomaga, Vode donese na ognjišče, Vse jej stori, kar hoče draga, Še pratež nese na perišče.

Ne dež, ne sneg ga ne ustavi, Nikdar se delo mu ne gabi, Nikdar ga k peči mraz ne spravi, Ko dela, še na jed pozabi.

Ubogi hlapec vidno hira, Na zdravju peša in na moči, Ubožec nima nikdar nima mira Po dnevu ne in ne po noči.

Na rokah žulji so krvavi, Noge otiskane in trudne, Lasje sive mu že po glavi, In krčijo se kite udne.

Pri delu piti pa in jesti Ne sme, kot kruh in čisto vodo – Oj to za Zalko so bolesti. Da objokuje mu osodo.

Očeta prosi: “Oče dragi, Ne pusti, da bi zet se mučil, V krvavih žuljih, v trdi sragi, Od glada ves se je že sključil.

Če res si meni ga namenil, Ne ugonobi ga trpina, Naj z mano bi se koj oženil, Imej za zeta ga, za sina!„

A trd je, trd županov stari: “Le molči, molči, dete moje, Kaj preje tebi zet je mari, Dokler ne spolni službe svoje!„

Na skrivnem Zalka zala joče Nad trmo svojega očeta, Ki zeta smiliti se noče – A ona – ona ljubi zeta.

Županu pa srce se smeje, Roke si zadovoljno mane, Le gleda hlapca, nič ne deje, In delo, ki ga nič ne stane.

Minula že je zima peta, In hlapec stopi pred župana: “Zaslužil, oče, čast sem zeta, Naj obvelja obljuba dana!

“Haha, baha„, se smeje oče, “Da priden si, ne oporekam, A hčeri, če te v zakon hoče, Na pragu glavo koj odsekam.

Jaz čakam boljšega snubača, Ki je petičen in denaren; Za zeta nočem jaz berača, Če tudi priden je in maren.„

“Poslušaj, oče! Služba moja Po vsem je bila dobra, zvesta, In Zalka zala, hčerka tvoja, Postati mora mi nevesta.„

To rekši, ide zet od koče, Župan pa se nad njim huduje; Nekdo pa v veži milo joče, Oj milo joče in vzdihuje.

In Zalka vstane v jutro rano In nese platno k sivi reki; Pri reki platno je oprano, A Zalke ni – kje, kje je neki ?

Ljudje vele, da hlapec zali, Ki Zalka ga tako ljubila, Najbrže vodni mož je – kali ? In da se ž njim je poročila ...