Kjer Blatno Jezero valove Zaganja v vihrah čez bregove, Stoji pečina na zapad, Na njej Koceljev knežji grad;
Pred gradom lipa je košata, Pod lipo v senci miza zlata; Pri mizi sivi knez sedi, Na mizi žalosten sloni,
Solze si očij otira, Po ravnem polju se ozira: Tam se prostira hrastov log, Po njem odmeva vojni rog;
Sinova iz vojske hitita Sinova knežja zmagovita Sta Borislav in Radigoj, Sta zmagala Psoglavcev roj;
Velita knežjemu očetu: “Razpršen je sovrag po svetu, Raduj se knez, glej spet si prost, Psoglavec več ne bo ti gost:
Gradove smo mu vse razdrli, In vojsko z jeklom v prah potrli; Pobrali smo mu vse zlato In vjeli robov sto in sto;
Le on odnesel je podplate, Kdor je pobegnil čez Karpate.„ In stari knez se vzradosti, A koj bolestno zaječi:
““Sinova! veseli me zmaga, A hči rni vplenjena je draga: Ko sta podila vražji rod, Prišel na dom je od drugod,
In Miljeno, preljubo dete, Odvele so psoglavske čete Tako zdaj vama govorim: Iščita jo,da jo dobim;
V prisego dvigam roko velo, Naj priča vojno bo krdelo: Kdor vaju hčer mi pripelja, Prestol in žezlo naj ima!„„
Povelje da se vojski celi, Razpolovi se v dve krdeli: Ropoče boben, rog doni, In vojska gre na dve strani.
Sede se knez za njo ozira, Na zlato mizo se opira. Poletja moč se že gubi, A ni še bratov, sestre ni.
Na reke dunavske obali Sta knežji četi spet se zbrali. Pozdravlja brata Borislav: “Glej Radigoj, tako je prav,
Da starjemu je sreča mila Rešitev meni naklonila; In oče tudi bo vesel, Da starji žezlo bo prevzel.„
Ko Radigoj zre brata s četo, Na strani sestro mu oteto, V srce ga močno zaskeli, . Oj zaskeli – pa on molči;
Iz ust ne more mu beseda, Temno na Borislava gleda. Prebredli dunavski so val, Na lastna tla s sovražnih tal;
Ker solnce speje že za gore, Postavi vojska si šotore. Oblije zemljo temni mrak, Objame vojsko sen sladak:
Mirobno spi, tišobno sniva, Saj straža hodi krog pazljiva. Pa, ko vsa vojna mirno spi. Nekdo v šotoru srednjem bdi.
Prav sam še bdi, prav sam še čuje, In v srcu sklep pregrozen kuje; In kvišku plane Radigoj – , Končal je srčni grozni boj – :
Izdere meč, zasuče vitko Nad Borislavom jeklo britko, Odseka spečemu glavo, Da val krvi privre za njo ...
Nikdo, nikdo ni čul zločina, Okrog v ležiščih je tišina ... Morilec dvigne trup od tal, Odnese v dunavski ga val.
Valovje zvre, kot bi čutilo, Da bratsko žrtev je oblilo ... Pa hitro val se pomiri, Brezbrižno spet naprej hiti.
Nekdo pa je zločinu priča – : Le čuj: “skovik„ – glej v zraku tiča! Sedi pod lipo knez košato, Opira se na mizo zlato,
Čez polje zre do sinjih gor, Kjer se razliva prvi zor Se vrne-li mu vojska srečno? Že zdi se čakanje mu večno.
Na lipi tica se oglasi In poje tožno in počasi: “Le toči, toči, knez solze, Še bolj goste, še bolj grenke;
Zakaj za hčerino rešitev Obetaš žezla pridobitev? Starejši brat je hčer otel, A mlajši mu je glavo vzel;
Po Dunavu zdaj trup mu plava, Za trupom bleda, mrtva glava ...„ Pretrese se, prestraši knez: ““Kaj praviš, ptica? Je li res?„„
Glej, tam prihaja bojna truma, Zakaj brez vrišča in brez šuma? Zakaj se ne razlega rog Prihajajočih trum okrog?
Ob jezera vodovju motnem V koraku vojska gre tihotnem, Poveljnik ji je Radigoj, S sestro na vrancu pred seboj:
“Tu, oče, hčer imaš oteto! Izvršil sem nalogo sveto. Ne vem, kje brat je Borislav, Če še je živ, če še je zdrav:
Izginil nam je v temni noči, To cela vojska ti svedoči. Iskali smo ga, pa zastonj, In zdaj ne vem, kam iti ponj ...
Glej, oče stari, modri kneže, Zdaj pa obljuba tebe veže: Hčer drago sem privel nazaj, Ne boš-li dal mi žezla zdaj?„
A sivi knez se nanj razjari: ““Gorje mi, da me sin slepari! Še predno tu si bil, sem znal, Da bratu ti si smrt zadal;
Zdaj trup njegov in bleda glava, Po reki motni v morje plava, In v dnu bo morskih globočin Počival zadnji knežji sin ...
Da bi srce na vek te peklo, Ker dvignil si nad bratom jeklo! Odpri se jezero do tal, Razmakni se vodovja val,
Požri mi žezlo domovine, Na veke je pokri v globine!„„ Razljuti motno se valovje, Zaganja se gromeč v skalovje:
Knez zgrabi, vrže žezlo vanj ... Besneč se zgrinja voda nanj. Pograbi krono in zlatnine, V jezerske trešči jih temine ...
Za njimi vrže knežji meč, Požre vodovje ga kipeč ... Požre te žrtve bratomora, V Slovencih starega razpora ...
Posut je stari knežji grad – Strohnel je knežji prestol zlat – In danes še pokriva blato Slovenskih knezov žezlo zlato ...
Cookies on Poetry Cove