Avgust pozove vojske svoje; Krepko med vrste rog zapoje: “Časte že Jova vsi narodje, Edino v Istriji Japodje
Časte še lastnega Boga. Junaki vrli, kaj velja? Če vse božanstva naša moli, Naj li Japod sam lastna voli?„
Prestopi glas japodske meje, Da kruti Rimec nadnje speje; In urno se zbero možaki, Oborožijo se junaki,
In v Metule, v trdnjavo vro V obzidje trdno se zapro. Sovraga čaka četa mala In brusi meče in bodala.
Pa pride Rimec krvoločni, Vihtilec meča, strelec ročni. In brž obkolijo zidovje Jekleni Martovi sinovje.
Oblake trga bojni klic, Frči kamenje, roj puščic –. Za možem mož se Rimcem grudi, Za možem mož Japodom tudi.
Na noč potihne bojevanje. Pa zjutraj spet začne se klanje: Vojakov rimskih goste tolpe Pripravljajo metala, stolpe.
Razsaja zopet boj strašan, Besni cel teden, slednji dan; Rimljan napada hrabro mesto, Ki je bogovom svojim zvesto.
Na zidu sprožijo se loki, Avgusta rani strel na roki. Avgust preti z roko krvavo: “Za rano to ti vzamem slavo!
Potarem, Metule te v prah, Da te pokril bo zelen mah, In groblje bodo grob prostorni, Kjer bo trohnel Japod uporni.„
Zapoje rog, in kakor strela Naskoči mesto vojska cela: In proži kopje, buta, kruši, Kriči, besni, zidovje ruši;
Z zidu, pod zidom teče kri In vodo v jarku rdeči. Divjajo, škrtajo Rimljani, Obupno se Japod jim brani.
Pa Mars besni, Japod že vidi Vrzeli, špranje v mestnem zidi – Pospravijo žene, otroke V prostorne hrame in visoke
“Ne bo ti suženj, Rim, Japod, Ne boš krivičen mu gospod!„ Plameni švignejo visoki, Upepele žene z otroki. – –
Sovrag si v mesto vhod odpira, Pritiska noter in prodira; Do zadnjega se moštvo brani, A zmagovalci so Rimljani. – --
Junake strl si, kruti Rim, Končal žene in deco jim, Uničil rod in strl mu prava – A strta ni Japodov slava!
Cookies on Poetry Cove